Page 16 - Izobraževanje v dobi generativne umetne inteligence

Boris Aberšek

Generativno učenje
Študentje, ki delajo z GUI, morajo razviti sposobnost razumevanja, kaj in kako
GUI ustvarja, in to integrirati v širši kontekst svojega znanja, pri čemer mora-
jo GUI videti kot pomočnika, s katerim morajo sodelovati s položaja kritične
distance in ob tem razvijati kritično mišljenje ter kritično presojo (Pratschke,
2024). To učenje mora biti osredotočeno na človeka, vendar ob pomoči GUI.
Digitalne prakse združujejo pogled konektivizma na študente kot agente v
digitalnem omrežju, z njihovo osredotočenostjo na konstruktivizem (znanje
si mora vsak ustvariti sam) in na aktivno učenje, kjer pa mora biti proces sam
po sebi socialen in odvisen od interakcije z drugimi v omrežju, torej sodelo-
valen. Ponovno si lahko zastavimo temeljna vprašanja, ki nas bodo pripeljala
do odgovorov:

− Kako lahko oblikujemo učenje, ki spodbuja učence, da sodelujejo z GUI
v takem aktivnem in družbenem procesu ustvarjanja smisla?
− Kako lahko presežemo zgodnjo fazo eksperimentiranja in produktivno
uporabljamo GUI za razvoj kritičnega in razvijajočega se strokovnega
znanja?

Za odgovore na ta vprašanja lahko izbiramo med številnimi okviri za
oblikovanje poučevanja/učenja, kot je npr. model ADDIE (iz. angl. Analyze,
Design, Develop, Implement, and Evaluate), razvit na državni univerzi Flo-
rida leta 1975. Izpostavlja pet ključnih faz v oblikovanju poučevanja: ana-
lizo, oblikovanje, razvoj, izvajanje in vrednotenje, kar simbolično prikazuje
slika 2.
Obstaja pa tudi veliko drugih modelov oblikovanja, najbolj priljubljeni pa
so:

− Gagnejevih devet dogodkov poučevanja, kjer je učni proces organiziran
kot devetstopenjski proces;
− model zaporednega približevanja (angl. Segment Anything Model –
SAM), ki je bil razvit kot alternativa ADDIE;
− Merrillova prva načela poučevanja, ki definirajo univerzalna načela,
skupna vsem učinkovitim modelom oblikovanja (osredotočenost na
naloge, aktivacija, predstavitev, uporaba, integracija);
− model Dicka in Careyja, znan tudi kot model sistemskega pristopa, ki
predpostavlja, da vsi elementi učne izkušnje tvorijo medsebojno po-
vezan sistem (inštruktor, študenti, učna gradiva in dejavnosti, tehnike
poučevanja in učno okolje), ki opredeljuje rezultat.

16