Page 13 - Izobraževanje v dobi generativne umetne inteligence

Uvod

Digitalna pedagogika
Učinkovito poučevanje, ne glede na modaliteto, mora vedno temeljiti na pe-
dagogiki. Iz raziskav vemo, da na učni proces vpliva vrsta dejavnikov, vključno
s predhodnim znanjem, z organizacijo znanja, motivacijo za učenje, razvojem
kompetenc, intencionalno prakso, s ciljno usmerjenimi povratnimi informa-
cijami, z vključujočim in podpornim učnim okoljem ter s samousmerjenim
učenjem (Ambrose idr., 2010; Sharples, 2019). Digitalna pedagogika, kot temelj
izobraževanja 2.0, se osredotoča predvsem na to, kako uporabljati digitalne
tehnologije za podporo, omogočanje in olajševanje procesa učenja ter pou-
čevanja (Beċiroviċ, 2023). Povezani digitalni svet, v katerem zdaj živimo, se je
začel z internetom in s svetovnim spletom, vendar je bil zgrajen na podlagi
dolge zgodovine povezanega izobraževalnega računalništva, ki sega nazaj
v izobraževalni sistem PLATO,7 zgrajen v šestdesetih (Dear, 2017). Njegovi te-
meljni teoriji učenja sta bili konstruktivizem in konektivizem, slednji se je po-
javil v zgodnjem obdobju spleta 2.0 in izpostavlja vse pomembnejšo vlogo
tehnologije v izobraževanju, pospremljeno z na učence osredinjeno pedago-
giko.
Konektivizem sta predstavila George Siemens in Stephen Downes v dveh
ločenih člankih Konektivizem: učenje kot ustvarjanje omrežja (Siemens,
2005a, 2005b) in Uvod v povezovalno znanje (Downes, 2005). Konektivizem
temelji na ideji, da se učimo, ko vzpostavljamo povezave med različnimi »vo-
zlišči« informacij ter ustvarjamo in vzdržujemo povezave tako, da oblikujemo
znanje. Poudarja pomembno vlogo, ki jo ima tehnologija v učnem procesu,
in enostavnost, s katero tehnologija učencem omogoča dostop do informa-
cij v digitalni dobi. Konektivizem je zato osredinjen na učence, saj prenaša
učne odgovornosti z učitelja na učenca tako, da bi slednji razumeli infor-
macije, ki jih odkrijejo v digitalnem svetu. Ta interakcija z digitalnim svetom
pomeni, da konektivizem učenje obravnava tudi kot družbeni proces, ne le
kot nekaj, kar je izključno notranje in individualno, ampak koz nekaj poraz-
deljenega in dinamičnega (Stodd idr., 2023, str. 106). Ob tem pravi, da učenci
z učenjem krmarjenja po mreži virov in razvojem mrež virov z vrstniki prev-
zamejo odgovornost za svoj intelektualni razvoj. To vključuje razvoj kritičnih
digitalnih veščin, vključno z digitalno in mrežno pismenostjo, ter kritično
ocenjevanje informacij, ki prihajajo iz različnih in pogosto nasprotujočih si
virov. V tem kontekstu postane vloga učitelja predvsem ustvarjanje in obliko-

7 PLATO je računalniško podprt izobraževalni sistem, ki ga je leta 1960 ustvaril Donald L. Bitzer
na Univerzi v Illinoisu v Urbana-Champaignu (UIUC). Poleg tega da se je uspešno uporabljal
kot učno orodje, je PLATO ustvaril tudi eno prvih uspešnih spletnih skupnosti. V mnogih pogle-
dih je njegov razvoj napovedal internet.

13