Page 81 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

nimi simptomi, ter distrofično motnjo, ki je šibkeje izražena, vendar dalj-
ša. Poleg depresivnega in razdražljivega razpoloženja se pojavljajo različni
spremljevalni simptomi, tako na kognitivno-psihološki kot na telesni ravni.
Sem spadajo splošna izguba veselja, interesa in aktivnosti, težave s koncen-
tracijo in z motivacijo, znižana samopodoba pa tudi nihanja apetita/teže in
spanja. Poleg bioloških vplivov in obremenjujočih dogodkov oz. življenj-
skih okoliščin med dejavnike tveganja spadajo tudi starševske depresije in
zavračajoče vzgojno veden je. Dolgo časa je veljalo, da v otroštvu in mla-
dostništvu ne obstaja sindrom, podoben depresiji pri odraslih. To je zdaj že
ovrženo. Čeprav depresije pri otrocih in mladostnikih še vedno niso mno-
gokrat opažene, je danes znano, da so depresivne motnje pri otrocih in še
bolj pri mladostnikih precej pogoste. Nemalokrat se pojavljajo v povezavi z
drugimi motnjami, povezane pa so tudi s samomorilnimi nagnjenji (Mysch-
ker in Stein, 14).

Samomorilnost, samopoškodbeno vedenje
Samomorilno vedenje in nesamomorilno samopoškodbeno vedenje sta bila
v okviru DSM-5 leta 13 prvič formalno opisana z diagnostičnimi kriteriji.
Čeprav oba pojava še vedno nista uradno priznana kot klinična diagnoza, nju-
na pomembnost postane prepoznana, kar omogoča nadaljnje raziskovanje
(Plener idr., 14).
Pod samomorilnim vedenjem na splošno razumemo samomore in poskuse
samomora, ki so opredeljeni kot zavestne in ciljne akcije za povzročitev lastne
smrti. Samomorilnost ni lastna duševna motnja, temveč je lahko spremljeval-
ni simptom take motnje. V zadnjih raziskavah se v tem kontekstu preučujejo
tudi misli o samomoru, saj se te pojave težko loči. Do pubertete so samomori
zelo redki, vendar pa se stopnja samomorov pri mladostnikih, starejših od 15
let, po podatkih SZO hitro povečuje. Podatkov o parasamomorih uradno ni,
vendar raziskave nakazujejo, da najvišje vrednosti dosega starostna skupina
med 15. in 4. letom. Tako pri poskusih kot tudi pri dokončanih samomorih
lahko obstaja določena temna številka (Myschker in Stein, 14).
Pot do samomorilnosti je lahko zelo različna. Sam akt kot tak je sprožen
z neznosno psihološko situacijo, iz katere se poskuša na ta način pobegniti.
Samomori in parasamomori se lahko razumejo kot izraz agresije, v tem pri-
meru proti sebi. Verjetnost, da bodo prizadeti po parasamomoru poskusili
znova, je zelo visoka. Tako kot za večino duševnih motenj in težav so tudi za
samomorilnost izsledki raziskav pokazali, da so otroci, ki so bili zlorabljeni,
zanemarjeni, ali prihajajo iz težkih družinskih razmer, izpostavljeni večjemu
tveganju(Myschker in Stein, 14).

81