Page 80 - Meje vedenja
P. 80

Mitja Krajnčan

                        − nevrotični strah: čustvo je pretirano, dojeto kot patološko, pojavlja se v
                       napadih in je pogosto osredotočeno na določene organe.
                        − fobija: strah, ki je nesorazmeren s sprožilcem in je osredotočen na spe-
                       cifične situacije ali objekte,
                        − panika: nekontroliran odziv na nenadno spremembo situacije ali not-
                       ranji sprožilec.
                    Klasifikacija DSM-IV (American Psychiatric Association, 1994) ločuje:

                        − paniko,
                        − fobije (specifične ali socialne),
                        − obsesivno-kompulzivne motnje,
                        − generalizirano anksiozno motnjo (v otroštvu znano kot pretirana bo-
                       jazljivost).
                    Za generalizirano anksiozno motnjo so značilni pretirani strahovi in skrbi
                  glede prihodnjih dogodkov ter dejavnosti, težave z nadzorom teh skrbi in
                  fizični simptomi, kot so nemir ali motnje spanja, ki ovirajo vsakodnevno de-
                  lovanje in niso posledica zlorabe snovi ali drugih specifičnih motenj (Saß idr.,
                  3).


                  Vzroki in spoprijemanje z anksioznostjo
                  Da bi se otroci lahko spopadali s strahom, morajo razviti osnovno zaupanje,
                  ki izhaja iz pozitivnih zgodnjih izkušenj in pomoči pri premagovanju neprijet-
                  nih situacij. Raziskave kažejo, da otroci, ki so bojazljivejši, pogosto prihajajo iz
                  družin z neugodnimi vzgojnimi pogoji (Myschker in Stein, 14).
                    Na splošno lahko anksiozne motnje razumemo kot:

                        − naučene odzive,
                        − izraz notranjih psihičnih konfliktov ali
                        − odnos do situacij, ki se zdijo neobvladljive.

                    Ker imajo strahovi pogosto notranje usmerjene učinke, jih pedagogi težko
                  prepoznajo. Pomemben pokazatelj so lahko telesni simptomi strahu, kot so
                  nemir, potenje ali motnje spanja (Myschker in Stein, 14).
                    Tudi depresivne motnje so za zunanje opazovalce slabo vidne in se od-
                  ražajo predvsem v razpoloženju prizadetih. Samo potlačeno razpoloženje
                  pa še ne pomeni depresije; šele ko vztrajnost in intenzivnost težav pripe-
                  ljeta do ovir v vsakdanjem življenju, se lahko govori o depresivni motnji.
                  Glede na res nost in trajanje depresivnosti ločimo med veliko depresivno
                  motnjo (huda depresivna epizoda), ki traja najmanj dva tedna z intenziv-


                  8
   75   76   77   78   79   80   81   82   83   84   85