Page 82 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

Samopoškodbeno vedenje v nasprotju s samomorilnostjo nima namena
samomora, čeprav je telo neposredno in ciljno poškodovano. To se lahko
zgodi z rezanjem (»ritzenje«) ali praskanjem, lahko pa vključuje kateri koli del
telesa, čeprav se samopoškodbe najpogosteje pojavljajo na rokah. Samopoš-
kodbeno vedenje ni samostojna klinična diagnoza, temveč se obravnava kot
simptom drugih motenj (npr. motnje samokontrole, sindrom »borderline«
…). Natančnih podatkov o pogostosti ni, med drugim zato, ker si poškodbe
mnogi mladostniki povzročajo skrivaj in jih skrivajo.
Samopoškodbeno vedenje je običajno funkcionalno motivirano. Uporablja
se lahko za samoregulacijo (npr. nadzor čustev) ali za spopadanje z obremen-
jujočimi doživetji (npr. kot izkušnja samouspešnosti). Samopoškodbe lahko
prevzamejo tudi socialne funkcije, kot je pridobivanje pozornosti ali – zlasti
pri mladostnikih – izražanje pripadnosti skupini (Petermann in Winkel, 5).

Motnje hranjenja: anoreksija, bulimija
Motnje hranjenja najbolj prizadenejo dekleta in mlade ženske. Značilne so
nenormalnosti v količini zaužite hrane. Poleg tega se pojavita izkrivljen obču-
tek lastnega telesa in pretirana osredotočenost na prehrano. DSM-IV in ICD-
11 ločita med anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo. Osebe z anoreksijo so
ekstremno podhranjene zaradi načina prehranjevanja, npr. izogibanje kalo-
rični hrani, zmanjšanje količine zaužite hrane ali popolno zavračanje hrane.
Nasprotno pa imajo osebe z bulimijo običajno normalno telesno težo. Poja-
vijo se faze nenadzorovanega prenajedanja, ki jim sledi pretiran strah pred
pridobivanjem telesne teže. Ta strah se premaga z nezaužito hrano (npr. z
namernim bruhanjem ali odvajali) ali s pretiranim telesnim naporom. Glav-
na diagnostična merila v ICD-11 in DSM-IV vključujejo močno izgubo teže oz.
podhranjenost ter izkrivljeno telesno podobo pri anoreksiji nervozi, pri bu-
limiji nervozi pa so to napadi prenajedanja in ukrepi za kompenzacijo teže.
Stopnja pojavnosti motenj hranjenja je v raziskavah ocenjena na približno
1– %. Najpogosteje se pojavijo v adolescenci, pogosto v kombinaciji z dru-
gimi motnjami, kot so anksiozne motnje ali depresije, prav tako je statistično
zelo visoka verjetnost smrtnosti zaradi podhranjenosti ali samomora. Med
tveganimi dejavniki so poleg drugih navedeni tudi problemi pri kontroli čus-
tev, nizka samopodoba in neugodni družinski interakcijski vzorci (Tuschen-
-Caffier in Bender, 8).
Motnja pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost (ADHD) se po kriterijih
DSM diagnosticira, če v zadnjih šestih mesecih opazimo vsaj šest simptomov
pomanjkanja pozornosti (težave s koncentracijo, lahka motenost itd.) ali hi-
peraktivnosti/impulzivnosti (gibanje brez premora, nestrpnost itd.), če so

8