Page 76 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

− Negativni odnos družine do izobraževanja

3. Dejavniki v šoli
− Učitelji, ki ne znajo učinkovito upravljati razreda
− Nepozornost na kulturne razlike učencev
− Nedosledna pravila

4. Kulturni dejavniki
− Pretirana pričakovanja družbe ali kulturni šok zaradi prehoda v drugač-
no okolje lahko povzročijo motnje

Vedenjske motnje vključujejo vzorec agresivnih ali motečih dejanj, ki traja-
jo dlje kot šest mesecev, vedenje pa je običajno tudi starosti primerno. Naj-
stniki in mladostniki v obdobju odraščanja na stres ali spremembe v šolski
ter družinski dinamiki pogosto reagirajo z različnimi vedenjskimi izrazi, ki
odražajo njihove prilagoditvene potrebe in čustvene izzive. Menjava šole,
ustrahovanje, ločitev, nov brat ali sestra, selitev družine, zloraba ali družinski
konflikti lahko povzročijo vedenjske motnje, te pa vodijo v izostajanje od po-
uka, težave z zakonom, zlorabo substanc in motnje duševnega zdravja, kot
sta depresija in anksioznost. Najstniki in mladostniki še vedno razvijajo zrele
veščine obvladovanja težav in se pogosto zapletejo v tvegano vedenje, delno
zato, ker posebno področje možganov, ki je odgovorno za izvršno učenje in
odločanje, še ni popolnoma razvito. Drugi dejavniki, ki lahko povzročijo ve-
denjske motnje, so podhranjenost, genetika in poškodbe možganov. Vedenj-
ske motnje lahko razdelimo na anksiozne motnje, moteče vedenjske motnje,
disociativne motnje, pervazivne razvojne motnje in čustvene motnje.
Opozorilni znaki vedenjskih in čustvenih motenj se pri otrocih in mladost-
nikih velikokrat izražajo skozi različne drastične spremembe v vedenju ali
osebnosti, kar lahko nakazuje globlje psihološke težave. Med temi znaki so
hitra razdražljivost, živčnost in pogosti izbruhi jeze, ki nakazujejo težave pri
obvladovanju frustracij in impulzov (Achenbach, 1991). Ti posamezniki za
svoje težave pogosto obtožujejo druge, kar je lahko povezano z obrambnimi
mehanizmi za zaščito lastne samopodobe (Dodge idr., 199). Poleg tega je
lahko prisotna občutna žalost ali celo depresivnost, kar velikokrat spremljata
socialni umik in izolacija, otroci in mladostniki se namreč umaknejo iz interak-
cij z vrstniki in družino (Merrell, 8).
Intenzivne skrbi ali strahovi, ki ovirajo vsakodnevno funkcioniranje, so po-
gosto povezani z anksioznimi motnjami (Beesdo idr., 9). V ekstremnejših
primerih lahko otroci izražajo samopoškodovalno vedenje ali grožnje, da
bodo poškodovali sebe, druge ljudi ali domače živali, kar zahteva takojšnjo

76