Page 74 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

S psihološkega vidika so lahko vzrok za vedenjske motnje nepredelani kon-
flikti potreb, ki povzročajo simptome (psihoanalitični pristop). Na tem teme-
lji npr. teorija navezanosti. Po drugi strani pa se anksiozne motnje pogosto
razlagajo z učnimi psihološkimi pristopi: vedenje se pogojuje, torej se raz-
vija na podlagi določenih dražljajev in njihovih posledic. Kot dopolnitev se
lahko omeni imitacija, torej učenje po vzoru (učinek modela). Humanistična
psihologija pa izhaja iz neskladij v zaznavanju med samopodobo ali doživeto
realnostjo in dejstvi oz. zunanjo realnostjo, kar se izraža v »psihični neprilago-
ditvi«. Nasproti tem osebnostno usmerjenim pristopom stoji situacionistični
pogled, ki poudarja, da imajo obremenjujoče ali situacije z močnimi zahteva-
mi ključno vlogo pri oblikovanju vedenja. Združujoč ta dva pristopa interakci-
onizem vedenjske motnje opisuje kot neuspešno soočenje osebe s situacijo.
Izziv pri tem je, da se ustrezni potenciali uporabijo ob pravem trenutku, pri
čemer je treba upoštevati socialne in etične standarde, kar lahko vključuje
številne težave (Stein idr., 1).
S sociološkega vidika so vedenjske motnje pomembne, ker pomenijo kr-
šitev družbeno veljavnih norm. V središču pozornosti niso, tako kot v psiho-
logiji, posamezni primeri ali specifične intervencije, temveč obseg, družbena
razporeditev, oblike in spremembe zadevnih pojavov ter specifične družbene
konstelacije, pogoji in mehanizmi, ki povzročajo njihov pojav ali ga naredijo
verjetnega (Kardoff, ).
Z makrosociološkega vidika se lahko vedenjska motnja razume kot oblika
prilagajanja oz. odklona, ki presega tolerančni prag norm. Socialna izključe-
nost se lahko spodbudi zaradi prikrajšanega socialnega okolja. Na mezosoci-
ološki ravni pride do medsebojno ojačane interakcije med tistimi, ki postav-
ljajo pravila, tistimi, ki ta pravila kršijo, in tistimi, ki jih uveljavljajo (družbeni
nadzor). Tako utrjena stigmatizacija kot »kršitelj norm« se sčasoma iz socialne
identitete preoblikuje v del osebne identitete (mikrosociologija).
Obdelava takšnih procesov lahko vodi do patoloških oblik (Kardoff, ).
Sistemski pristop v pedagogiki predvideva, da je razvoj otroka v veliki meri
odvisen od vzajemnih odnosov z okoljskimi sistemi. Naloga pedagogike je
ustvariti čim bolj razvojno spodbudne kontekste (Huschke-Rhein, 3, str. 15).
Razvojna nevrobiologija ponuja bolj medicinsko usmerjen pristop. Po
njem je vedenje rezultat nevronskih aktivnosti, odstopanja od norm pa so
posledica neravnovesij. Ta so lahko posledica poškodb zaradi akutnih dogod-
kov, kot so npr. poškodbe (travma, pomanjkanje oskrbe s krvjo itd.) ali vnetja.
Druga možna razlaga za neravnovesja so neugodni razvojni pogoji, ki povz-
ročijo hitrejše ali počasnejše dozorevanje določenih možganskih področij v
primerjavi z drugimi. Takšni prilagoditveni procesi so naravni in nujni ter v

74