Page 73 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

ljenjske okoliščine). Med biološke dejavnike spada genetika. V le redkih pri-
merih se lahko dednost obravnava kot izključno vzročno. Številne raziskave
pa nakazujejo, da geni vsaj delno prispevajo k nastanku duševnih motenj. Po-
leg tega imajo dečki skoraj vedno višjo prevalenco kot deklice, izjemo pred-
stavljajo le motnje hranjenja in čustvene motnje. Med somatske dejavnike
sodijo predvsem nevralne poškodbe. Vendar pa lahko tudi druge telesne bo-
lezni, ki ne prizadenejo centralnega živčnega sistema oz. njegovih procesov
obdelave, povzročijo spremembe v vedenju (Steinhausen in Verhulst, 1999).
Ti zdravstvenobiografski vidiki so poleg osebnih (negativnih) izkušenj tudi
del individualnih vplivov, ki jih prištevamo k psihosocialnim dejavnikom.
Mednje spadajo tudi značilnosti družinskega okolja. Negativni učinki se lah-
ko med drugim kažejo v nasilnem ali nedoslednem vzgojnem slogu, pretirani
zaščitniškosti, izkušnjah z izgubo ter hudih notranjedružinskih konfliktih, npr.
v partnerskem odnosu med staršema. Prav tako osebnostne ali nevrotične
motnje staršev povečujejo verjetnost za razvoj motenj otrok, pomemben pa
je tudi splošni sestav družinskega sistema (rojstni red, razmerja med genera-
cijami itd.) (Steinhausen in Verhulst, 1999).
Povezavo s socialnim sistemom šole oz. z vrstniško skupino je mogoče opa-
ziti, vendar je določitev vzročnih povezav tu težavna.
Razširjeni socialni življenjski svet je predmet sociokulturnih dejavnikov. Ot-
roci iz nižjih družbenih slojev so pogosteje prizadeti zaradi vedenjskih motenj,
kot sta disocialnost in delinkvenca. Vzrok za to bi lahko bil omejen dostop do iz-
obraževanja, svetovanja in zdravstvene oskrbe. Pomembno vlogo igra tudi raz-
meroma pogosta prisotnost neugodnih družinskih razmer. Raziskave so prav
tako pokazale povezavo z življenjem v mestu in migracijskim ozadjem, vendar
pa je o razlogih mogoče le ugibati. V kombinaciji z drugimi dejavniki tveganja
lahko akutne situacije delujejo kot sprožilci za duševne motnje, ki se lahko ma-
nifestirajo v odsotnosti zaščitnih dejavnikov (situacijski dejavniki). Motnje, ki se
pojavijo kot odziv na obremenjujoče življenjske okoliščine, se zato imenujejo
tudi reaktivne motnje. Steinhausen in Verhulst (1999) sta izdelala multifaktorski
model, ki že vključuje najpomembnejše vplivne dejavnike in njihovo medse-
bojno delovanje pri otrokovem razvoju, kar potrjujejo tudi novejši rezultati.
Tudi v novejši literaturi je opisano, da obstajajo različni pristopi k razume-
vanju vzrokov za obstoječe vedenjske motnje in njihovega razvoja. Z veliko
verjetnostjo gre za vzajemno delovanje osebnosti (vključno z vsemi prispeva-
jočimi vidiki, kot so genetske predispozicije, vzgoja/socializacija itd.) in situa-
cij, ki zahtevajo ali povzročajo reaktivno vedenje (Stein idr., 1). V tem kon-
tekstu je treba razpravljati o psiholoških, socioloških, sistemsko-teoretičnih in
nevrobioloških pristopih.

73