Page 63 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

nost, velikokrat privedeta do resnih vedenjskih in čustvenih posledic. Ti učenci
pogosto postanejo izjemno samokritični, saj nenehno ocenjujejo in kritizirajo
svoje delo, kar negativno vpliva na njihovo samopodobo. Občutki, da njihovi
dosežki niso nikoli dovolj dobri, mnogokrat vodijo do tesnobe in depresije.
Takšna čustvena stiska se lahko manifestira v obliki splošne nezadovoljnosti
in občutkov manjvrednosti, kar dolgoročno vodi v razvoj depresivnih stanj
(Greif Green idr., 17).
Visoka pričakovanja, ki jih imajo starši, učitelji ali celo vrstniki, so lahko
močan vir stresa. Ta pritisk vpliva na vedenjske in čustvene težave učencev,
saj nenehno čutijo, da morajo izpolnjevati visoke standarde. Pomanjkanje
ustrez nega ravnovesja med pričakovanji in podporo lahko vodi do resnih
težav, kot so tesnoba, depresija in vedenjski izzivi, saj se učenci počutijo
preobremenjene s potrebo po nenehnem doseganju vrhunskih rezultatov
(Vrhunc Pfeifer, 1).
Pomanjkanje časa za prosto igro in socializacijo pri otrocih in mladostnikih,
ki je pogosto posledica visokih pričakovanj s strani staršev, šole ali okolice,
lahko vodi do negativnih posledic na socialnem in psihološkem področju.
Omejena priložnost za neformalno igro in druženje z vrstniki mnogokrat
povzroči socialno izolacijo, saj otroci nimajo dovolj možnosti za razvoj soci-
alnih veščin in gradnjo prijateljskih odnosov, kar povečuje tveganje za osa-
mljenost in občutek izključenosti. Poleg tega nenehni pritiski in pomanjka-
nje časa za sprostitev prispevajo k povečanemu občutku stresa, kar se kaže
v razdražljivosti, impulzivnem vedenju in zmanjšani sposobnosti soočanja
z vsakodnevnimi izzivi. Pomanjkanje prostega časa je prav tako povezano z
višjo stopnjo tesnobe in depresije pri otrocih, kar dolgoročno vpliva na nji-
hovo čustveno in socialno blagostanje. Pomanjkanje časa za igro in telesno
aktivnost negativno vpliva na kognitivne sposobnosti otrok in mladostnikov
ter zmanjša sposobnost koncentracije, kar otežuje osredotočanje na šolske
obveznosti in naloge, hkrati pa zavira kreativnost, ki je ključna za reševanje
problemov in ustvarjalno razmišljanje. To lahko posledično vodi v nižje aka-
demske dosežke in pogostejše frustracije zaradi neuspeha pri doseganju pri-
čakovanih rezultatov. Telesna aktivnost in prosta igra sta namreč pomembna
za celosten kognitivni razvoj, saj spodbujata nevrološke povezave, potrebne
za uspešno učenje (Vrhunc Pfeifer, 1).
Vrstniki lahko prav tako prispevajo k pritiskom, saj tekmovalno vzdušje
med njimi glede ocen, priznanj ali dosežkov pogosto vodi do negativnih so-
cialnih posledic. Tekmovalnost lahko povzroči zavist in rivalstvo, kar vpliva na
odnose in prispeva k socialnim težavam, kot so konflikti ali izključevanje. Po-
leg tega lahko nenehna primerjava z vrstniki poveča socialno tesnobo, zlasti

63