Page 60 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

subproletarski položaj svojih staršev, s tem pa tudi minimalne možnosti za
dvig socialnega položaja in izhod iz deprivilegiranosti. V družinski sistem prve
in druge generacije pogosto vstopi konflikt. Prva generacija si prizadeva oh-
ranjati svojo izvorno kulturo. Konflikt se še povečuje, saj starši svoja priča-
kovanja gojijo na podlagi vrednot svoje etnične skupine. Otroci priseljenih
staršev (druga generacija) so tako vse preveč prepuščeni nemilosti in breziz-
hodnosti, neperspektivnosti, razvijajo občutek nepravičnosti, brezizhodnosti,
odsotnosti identitete in izgubljenosti (Suárez-Orozco idr., 1).
Otroci tujcev ali priseljencev so že dolgo prepoznani kot ranljiva skupi-
na, dovzetna za vedenjske in čustvene težave, kar je velikokrat posledica
kompleks ne prepletenosti socialnih, kulturnih in psiholoških dejavnikov.
Raziskave poudarjajo, da so ti otroci pogosto izpostavljeni stresorjem, kot so
kulturna dezorientacija, diskriminacija, socialna izolacija in jezikovne ovire, ki
lahko prispevajo k nastanku motenj razpoloženja, anksioznosti in vedenjskih
težav (Masten idr., 14). Poleg tega lahko življenje v gospodinjstvih z nizkim
ekonomskim statusom ali nestabilnimi družinskimi razmerami dodatno po-
veča tveganje za te motnje.
Ključen dejavnik pri tem je proces akulturacije, ki ga otroci doživljajo dru-
gače kot njihovi starši. Medtem ko starši pogosto vzdržujejo svoje izvorne
kulturne norme, otroci hitreje prevzemajo vrednote in norme nove družbe,
kar lahko vodi do konfliktov znotraj družine (Suárez-Orozco idr., 1). Takšni
konflikti so pomembni napovedovalci vedenjskih težav. Poleg tega lahko
diskriminacija, ki jo otroci doživljajo v šolskem okolju, vpliva na njihovo sa-
mopodobo in stopnjo anksioznosti (García Coll in Marks, 11). Raziskave so
pokazale, da imajo otroci priseljencev nemalokrat slabši dostop do ustreznih
zdravstvenih in psiholoških storitev, kar otežuje pravočasno prepoznavanje
in obravnavo težav.
Obstajajo tudi genetski in epigenetski vplivi. Kronični stres zaradi margina-
lizacije in negotovosti lahko sproži nevrobiološke spremembe, ki povečujejo
občutljivost glede razvoja depresije ali vedenjskih motenj (Luthar idr., 15).
Dodatno tveganje predstavljajo travmatične izkušnje, kot so vojna, nasilje ali
migracije, ki jih ti otroci prinesejo s seboj. Npr., otroci beguncev so zaradi pre-
teklih travm še posebej izpostavljeni posttravmatski stresni motnji (PTSM),
kar lahko vodi tudi v sekundarne težave, kot so težave v šolskem okolju in
pri socialni interakciji. Pomen podpornega okolja ne more biti precenjen.
Raziskave kažejo, da otroci priseljencev, ki živijo v integriranih skupnostih s
pozitivno šolsko klimo in z dostopom do mentorstva, izkazujejo nižje stopnje
čustvenih in vedenjskih težav. S tem se odpira potreba po sistemskih spre-
membah, ki vključujejo inkluzivnejše izobraževalne politike in dostop do sto-

6