Page 58 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

pogosteje uporabljajo pozitivne vzgojne pristope, kot so spodbujanje samo-
stojnosti, aktivno vključevanje v otrokovo izobraževanje ter učinkovito reše-
vanje konfliktov, kar prispeva k razvoju otrokove odpornosti in socialnih ve-
ščin (Dubow idr., 9). Poleg tega višja izobrazba staršev velikokrat pomeni
boljše gospodarske razmere, ki omogočajo dostop do kakovostnega izobra-
ževanja, varnih bivanjskih pogojev in dodatnih dejavnosti, kar vse zmanjšuje
tveganje za razvoj vedenjskih in čustvenih težav.
Nasprotno pa nižja izobrazbena raven staršev lahko predstavlja rizični
dejavnik, povezan z omejenim poznavanjem ustreznih vzgojnih metod in
manjšo sposobnostjo obvladovanja stresnih situacij. Starši z nižjo izobraz-
bo so pogosteje izpostavljeni socioekonomskim pritiskom, kar lahko vodi v
povečano tveganje za konfliktne odnose v družini, čustveno zanemarjanje
otrok ali manj dosledne vzgojne pristope. Raziskave kažejo, da otroci staršev
z nizko izobrazbo pogosteje doživljajo kognitivno prikrajšanost in čustveno
negotovost, kar lahko vodi v razvoj anksioznosti, depresije ali vedenjskih te-
žav, kot sta impulzivnost in agresivno vedenje (Magnuson in Duncan, 7).
Pomembno je poudariti, da izobrazba staršev ni izoliran dejavnik, temveč
je povezana s širšimi družbenimi in kulturnimi konteksti. Npr., starši z nizko
izobrazbo, ki živijo v skupnostih z močno socialno podporo in dostopom do
virov, lahko kljub omejenim lastnim zmožnostim ustvarijo spodbudno okolje
za svoje otroke. Prav tako je ključno, da intervencije, usmerjene v izboljšanje
otrokovega razvoja, vključujejo podporo staršem pri razvoju vzgojnih veščin
in obvladovanju stresorjev, ki izhajajo iz nižje izobrazbe (Conger idr., 1).
Izobrazba staršev tako deluje kot pomemben dejavnik, ki lahko v različnih
kontekstih bodisi ščiti bodisi ogroža otrokovo vedenjsko in čustveno zdravje.
Pristopi, ki spodbujajo enak dostop do izobraževanja in podpornih progra-
mov za družine, so ključni za zmanjšanje tveganj in spodbujanje pozitivnega
razvoja otrok.

Otroci priseljenih staršev
V skupini, ki živi v revščini, je tudi zajeten del priseljencev. Procesi urbanizacije
so sorazmerni z razvojem kriminalitete, saj vplivajo na spremembe v načinu
življenja in priseljenim otrokom povzročajo težave v prilagajanju.
Mion (1999, str. 1) emarginacijo opredeljuje kot povečevanje brezpravnosti,
izgubo lastne in družbene identitete, drobljenje in razdruževanje družbenih
skupin, krizo odnosa med pričakovanji in zavrtostjo družbe, ki je posledica
večje kompleksnosti družbenega sistema. Nova oblika revščine povzroča
krizo sistemske in družbene integracije. Navaden človek je skoraj izločen iz
družbe, odvzete so mu možnosti prevzemanja odgovornosti. Družbeni mar-

58