Page 59 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

ginalnosti se pridružuje še kulturna, ki preko sodobne mentalitete, za katero
so značilne razumskost, učinkovitost in želja po obvladovanju, prav tako defi-
nira nove oblike revščine. Kdor ne dosega ravni storilnosti (neizobraženi, ne-
iznajdljivi, telesno, vedenjsko in še kako drugače drugačni), je družbeno dez-
integriran, njegov smisel za življenje in vsakdanjost je izgubljen. Mion (1999)
govori o življenjskih položajih, ki jih imenuje skrajne revščine in h katerim
prišteva priseljence, klošarje ter duševne bolnike.
Druga generacija priseljencev je podvržena konfliktu primarne in sekun-
darne socializacije. Gre za vprašanje odnosa primarne skupnosti – po na-
vadi družine – do izvorne kulture: kako ohranja svojo emigrantsko kulturo
in kako se v procesu enkulturacije sooča z imigrantsko kulturo. V procesu
sekundarne socializacije je zelo pomembno, kako se vključujejo družbene
institucije družbe, predvsem šole. Obe vrsti socializacije sta bili neustrezni in
nepopolni, kar pa lahko vodi v semikulturalnost, semilingvizem, marginal-
nost, diskriminacijo, medgeneracijske konflikte, v težave, ki se neposredno
dotikajo etične identifikacije njenih članov, v pojav socialne dezorganizaci-
je in patologije. Tako so oteženi procesi adaptacije in integracije v družbo.
Družbeni položaj druge generacije migrantov je nižji od družbenega polo-
žaja vrstnikov v izvorni družbi in od družbenega položaja prve generacije
(Lukšič-Hacin, 1995).
Ugotovitve prav tako kažejo, da je druga generacija – torej otroci priselje-
nih staršev – v učnem uspehu opazno slabša od vrstnikov. Velik del otrok ne
dokonča osnovnošolskega izobraževanja. Vzroki so večplastni: omenjene raz-
like v kulturi, konflikti v socializaciji, slab ekonomski položaj staršev, bivanje v
skoncentriranih mestnih četrtih, slabše stanovanjske razmere z majhnim de-
ležem avtohtonega prebivalstva (pa še to se hoče odseliti) … Starši imajo niz-
ke aspiracije, kar negativno vpliva na otroke, ki jim že tako manjka spodbud
za bojevanje ob vzpenjanju po socialni lestvici. Druga generacija ima tudi
nizek položaj v razredu, otroci so stigmatizirani in diskriminirani. Prav tako so
izpostavljeni višji stopnji nezaposlenosti. Prehod od nezaposlenosti do soci-
alne patologije in dezorganizacije je kratek in hiter. Stopnja kriminalitete je
višja kakor med prvo generacijo in domačini. Prav tako so v večji meri osum-
ljeni za kazniva dejanja kakor avtohtoni vrstniki. Mlajši migranti pogosteje
izvršujejo kazniva dejanja v skupinah ali parih kakor starejši. Izstopajo tudi v
skupini osumljenih za vrsto kaznivih dejanj, zlasti pri hujših oblikah premo-
ženjskih deliktov (Trnovšek, 199).
Druga generacija veliko bolj čuti deprivacijo in socialno-ekonomsko ne-
enakost kakor prva. Družbeni položaj družine je prav tako nižji od vrstniške-
ga povprečja avtohtonih družin vrstnikov. Tako druga generacija sprejme

59