Page 57 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

ske terapije in šolske pobude za podporo otrokom so posebej učinkoviti pri
izboljšanju družinske dinamike in zmanjševanju tveganja za vedenjske ter
čustvene težave pri otrocih (Walsh, 16).
Dopolnjene družine, ki vključujejo ponovno poročene starše in njihove bi-
ološke otroke ali pastorke, predstavljajo edinstven kontekst za razvoj vedenj-
skih in čustvenih motenj pri otrocih. Ta družinska struktura pogosto vključuje
kompleksne odnose, prilagoditve in dinamike, ki lahko povečajo otrokovo
izpostavljenost stresorjem. Raziskave kažejo, da otroci v dopolnjenih druži-
nah pogosteje doživljajo vedenjske težave, kot so agresija, nepokorščina in
konflikti s pastorki ali starši, ter čustvene težave, kot so anksioznost, depresija
in občutek zavrnitve (Hetherington, 3).
Eden glavnih dejavnikov tveganja je konflikt znotraj družine. V dopolnjenih
družinah se pogosto pojavljajo nesoglasja med biološkimi starši in pastorki
pa tudi med otroki in novimi partnerji staršev. Ti konflikti lahko izvirajo iz ob-
čutka rivalstva, tekmovanja za pozornost ali občutkov izgube, povezanih z
razvezo ali s smrtjo enega od staršev. Otroci, ki se soočajo s ponavljajočimi se
konflikti, velikokrat razvijejo vedenjske težave zaradi zmanjšane stabilnosti in
občutka varnosti (Amato in Cheadle, 8).
Še en pomemben dejavnik je nezadostna starševska angažiranost. Biološki
starši v dopolnjenih družinah lahko občutijo pritisk, da morajo svojo pozor-
nost razdeliti med novim zakoncem in otroki, kar vodi v občutek zanemarje-
nosti. Poleg tega se lahko pastorki soočajo s pomanjkanjem čustvene pove-
zanosti z novimi starši, kar lahko poveča tveganje za razvoj čustvenih težav.
Raziskave kažejo, da je kakovost odnosa med otrokom in starši pri napove-
dovanju otrokovih psihosocialnih izidov pomembnejša od same družinske
strukture (King, 7).

Izobrazba staršev kot varovalni in rizični dejavnik za vedenjske
ter čustvene motnje pri otrocih
Izobrazba staršev je pomemben dejavnik, ki lahko deluje kot varovalni ali rizič-
ni dejavnik pri razvoju vedenjskih in čustvenih motenj pri otrocih. Ta povezava
izhaja iz kompleksne interakcije med socialno-ekonomskimi razmerami, star-
ševskimi vzgojnimi slogi, kakovostjo interakcij v družini in dostopom do virov
za podporo otrokovega razvoja. Višja raven izobrazbe staršev je pogosto pove-
zana z boljšimi razvojnimi izidi otrok, saj starši z višjo izobrazbo lažje zagotavlja-
jo intelektualno spodbudno okolje in učinkovite strategije obvladovanja stresa
ter se bolj zavedajo pomena čustvene podpore (Haveman in Wolfe, 1995).
Starši z višjo izobrazbo so praviloma bolje usposobljeni za prepoznavanje
in zadovoljevanje otrokove čustvene ter kognitivne potrebe. Takšne osebe

57