Page 55 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

kakovost vzgoje in slabo vplivajo na razvoj socialne izključenosti (Skolnick in
Skolnick, 1989).
Kljub temu pa samohranilstvo samo po sebi ni dejavnik tveganja za razvoj
vedenjskih težav. Ključni dejavniki so socialna mreža podpore, ekonomski
pogoji in starševske kompetence (Pratt in Fiese, 4). Enostarševske družine
so pogosteje izpostavljene tveganjem, kot so revščina in manjše možnosti
za socialno mobilnost, kar lahko vodi v večjo socialno izključenost otrok (An-
derson in Sabatelli, 1995). Na področju socialne politike je zato pomembno
prepoznati potrebo po podpornih sistemih, ki krepijo odpornost ranljivih
družinskih struktur in zmanjšujejo dolgoročne negativne posledice neugod-
nih socioekonomskih pogojev.
V kontekstu mladostniških odnosov so raziskave pokazale, da socialna ne-
gotovost in pomanjkanje ustreznih vzorov vedenja lahko privedeta do povr-
šinskih, oportunističnih interakcij, v katerih mladostniki razvijejo preračunlji-
ve strategije socialnega vedenja (Del Giudice in Belsky, 11). To pomeni, da
so bolj podvrženi kratkoročnim koristim v medosebnih odnosih, kar lahko
zmanjšuje njihovo zmožnost za vzdrževanje globokih in trajnih socialnih vezi.

Ločitev kot rizični dejavnik vedenjskih in čustvenih motenj pri otrocih
Ločitev staršev je prepoznana kot pomemben rizični dejavnik za razvoj ve-
denjskih in čustvenih motenj pri otrocih, saj pogosto povzroča daljnosežne
psihosocialne posledice. Med najpogostejšimi izidi so anksioznost, depresija,
agresivno vedenje in težave s samopodobo (Amato, ). Ti izidi so posledi-
ca številnih prepletajočih se dejavnikov, vključno s čustvenim stresom zara-
di razpada družine, spremembami v vsakdanji rutini, z ekonomsko negoto-
vostjo in s potencialno zmanjšano kakovostjo starševske interakcije.
Psihološki stres ob ločitvi staršev je za otroke nemalokrat travmatičen do-
godek, saj poruši občutek varnosti in stabilnosti, ki ga zagotavlja družina. Raz-
iskave kažejo, da otroci po ločitvi pogosto doživljajo občutke krivde, izgube
in negotovosti, kar lahko vodi v internalizacijske motnje, kot sta anksioznost
in depresija (Kelly in Emery, 3). Poleg tega konflikti med starši pred, med
in po ločitvi ustvarjajo okolje kroničnega stresa, ki je povezan z disregulacijo
osi HPA, kar poveča otrokovo ranljivost v zvezi s čustvenimi težavami (Hethe-
rington in Kelly, ).
Ločitev pogosto vodi tudi v zmanjšanje starševskega nadzora in angažira-
nosti, kar lahko sproži vedenjske težave pri otrocih. Starši, ki so pod pritis-
kom lastnih čustvenih stisk ali finančnih težav, so pogosto manj dosledni pri
postavljanju meja in nudenju podpore, kar prispeva k razvoju težav, kot so
nepokorščina, impulzivnost in agresivno vedenje (Lansford, 9). Otroci iz

55