Page 56 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

ločenih družin so pogosto tudi izpostavljeni več selitvam in spremembam
šol, kar lahko dodatno oteži njihovo socialno prilagajanje in vodi v izolacijo
ali težave z vrstniki.
Raziskave izpostavljajo tudi pomen kakovosti odnosa med otrokom in star-
ši po ločitvi. Otroci, ki ohranijo pozitiven odnos z obema staršema in ima-
jo dostop do stabilnih podpornih sistemov, kažejo manj negativnih izidov
(Amato in Keith, 1991). Nasprotno pa kronični konflikti med starši po ločitvi,
pomanjkanje komunikacije in občutek zavrnitve prispevajo k poslabšanju
čust venega ter vedenjskega stanja otrok.
Kvaliteta medsebojnih odnosov in čustvenih vezi v družini ima globlji ter
trajnejši vpliv na otrokov psihosocialni razvoj kot sama struktura družine. Raz-
iskave dosledno potrjujejo, da harmonični odnosi, izražanje topline, podpo-
ra in učinkovita komunikacija med družinskimi člani predstavljajo varovalne
dejavnike, ki spodbujajo zdrav čustveni in socialni razvoj otrok, ne glede na
to, ali gre za jedrnate družine, enostarševske, dopolnjene ali druge oblike dru-
žinskih struktur (Amato, 5).
Znanstveni dokazi kažejo, da je čustvena varnost, ki jo otroci pridobijo sko-
zi pozitivne interakcije z družinskimi člani, ključnega pomena za njihov ob-
čutek samovrednosti, odpornost na stres in sposobnost oblikovanja zdravih
odnosov zunaj družine (Walsh, 16). Npr., družine, kjer prevladujejo odprta
komunikacija, medsebojno spoštovanje in reševanje konfliktov na konstruk-
tiven način, prispevajo k razvoju pozitivnega vrednotnega sistema in soci-
alnih veščin pri otrocih, ne glede na njihovo strukturno sestavo. Nasprotno
pa disfunkcionalni odnosi, kot so pogosti konflikti, čustvena odsotnost ali
zanemarjanje, povzročajo večje tveganje za vedenjske težave, ne glede na
to, ali otroci odraščajo v jedrni ali v nepopolni družini. Otroci v družinah, kjer
manjkata čustvena toplina in podpora, pogosto razvijejo negotove naveza-
nosti, kar vodi v težave pri regulaciji čustev in socialnih interakcijah (Fomby
in Cherlin, 7).
Pomen kvalitete odnosov se kaže tudi v raziskavah, ki primerjajo otrokov
čustveni, socialni in vedenjski razvoj v različnih družinskih strukturah. Ugo-
tovljeno je bilo, da otroci iz enostarševskih ali dopolnjenih družin z zdravimi
odnosi velikokrat kažejo boljše razvojne rezultate kot otroci iz jedrnih družin
z visoko stopnjo konfliktov (Kelly in Emery, 3). To kaže, da odločilen dejav-
nik ni struktura družine, temveč njeno notranje življenje, vključno z vzdušjem
in dinamiko odnosov.
Te ugotovitve vsebujejo pomembne napotke za oblikovanje politik in in-
tervencij, saj poudarjajo potrebo po podpori družinam pri krepitvi komuni-
kacije, reševanju konfliktov in vzpostavljanju povezanosti. Programi družin-

56