Page 54 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

ga vedenja (Bornovalova idr., 14; Bürger, 1998b; Myschker, ; Schrader,
1991; Ule, b). Kot že velikokrat je treba tudi tu poudariti, da se družinske
razmere in prestopništvo povezujejo ali kombinirajo še z vplivi vrstnikov in
izkušenj iz šole ter sosedstva.
Družina je »nevarna« predvsem zato, ker je materialno, informacijsko in kul-
turno prešibka. Ob tem je zelo pomembna tudi interakcijska kompetenca ot-
roka, s čimer razumemo njegovo pozitivno samopodobo, relativno čustveno
stabilnost, komunikacijske sposobnosti, jezikovne spretnosti in znanja, sploš-
no razgledanost in aktivno uporabo računalniške tehnologije.
Družina igra ključno vlogo pri oblikovanju vedenjskega in čustvenega raz-
voja otrok in mladostnikov, pri čemer je njena funkcionalnost močno poveza-
na z materialnimi, s kulturnimi in socialnimi dejavniki (Del Giudice in Belsky,
11). Ključna komponenta zdravega družinskega okolja je interakcijska kom-
petenca otrok, ki vključuje pozitivno samopodobo, čustveno stabilnost, ko-
munikacijske spretnosti ter sposobnost socialne integracije (Pratt in Fiese,
4).
Empirične raziskave na področju družinske dinamike so pokazale premik
od tradicionalne etične in vzgojne družine k podpornejši in bolj čustveno
angažirani strukturi. Kot navajata Anderson in Sabatelli (1995), sodobna dru-
žinska dinamika temelji na nenehnem pogajanju in redefiniranju družinskih
vlog, kar zahteva višjo stopnjo tolerance in fleksibilnosti. Starši ne delujejo
več kot avtoritarni akterji, temveč kot facilitatorske figure, ki mladostnikom
omogočajo samostojno raziskovanje in razvoj osebne avtonomije (Skolnick
in Skolnick, 1989).
Pomen staršev v življenju mladih je izrazit tako na instrumentalni kot
čust veni ravni, še posebej v kontekstu mater, ki pogosto prevzemajo vlogo
posrednikov pri obvladovanju stresa in konfliktov (Del Giudice in Belsky,
11). Poleg tega socialna ranljivost mladih ni zgolj posledica odsotnosti dru-
žinske strukture, temveč tudi kakovosti odnosov v njej. Raziskave so pokaza-
le, da mladostniki iz socialno prikrajšanih družin, kjer ni ustrezne starševske
podpore, izkazujejo višjo stopnjo vedenjskih težav in čustvenih stisk (Pratt in
Fiese, 4).
Pri mladostnikih, ki odraščajo v nefunkcionalnih družinskih okoljih, se po-
večuje tveganje za prestopniško vedenje, pri čemer ločimo tri glavne poti
v delinkvenco: zmanjšana navezanost na starše, normalizacija agresivnih in
deviantnih vzorcev vedenja ter kopičenje negativnih čustev, ki vodijo v dest-
ruktivne vedenjske vzorce (Anderson in Sabatelli, 1995). Poleg tega samohra-
nilske družine predstavljajo poseben kontekst, kjer lahko obremenitve star-
šev, kot so brezposelnost, socialna izolacija in finančna negotovost, slabšajo

54