Page 52 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

vzgoja se lahko kaže v obliki prevelike zaščite s strani staršev, kar omejuje
otrokove samostojne odločitve in spodbuja infantilno vedenje. Prav tako se
kaže v neustreznem nadzoru, ki vključuje pomanjkanje skrbi, brezbrižnost
ali neukrepanje v situacijah, ki otroka ogrožajo. Posledično pogosto ostane
prikrajšan za izkušnje, saj starši ne vzpostavljajo dovolj skupnega pogovora,
dejavnosti ali vključevanja v okolje. Neprimerni so lahko tudi starševski pritis-
ki, ki niso usklajeni z otrokovo razvojno stopnjo, njegovimi družbeno-kultur-
nimi potrebami, željami ali osebnostnimi značilnostmi, npr. glede na starost,
spol ali osebnost otroka (Tomori, ).
Naslednji sklop rizičnih dejavnikov zajema neustrezno neposredno okolje.
Sem spadajo neprimerni življenjski pogoji staršev, kot so npr. vzgoja v ko-
muni ali vzgoja brez jasne vrednostne orientacije in ustreznih zahtev, izoli-
rana družina, ki jo zaznamujejo paranoidni starši, zaprt družinski sistem, ki
ga določa strah pred razkritjem skrivnosti ali trajna izoliranost od sosedov
zaradi drugačnega vedenja, ter življenjske okoliščine, ki lahko predstavljajo
nevarno psihosocialno situacijo in niso zajete v drugih kategorijah, predvsem
škodljivo omejevanje otrokovega sodelovanja v interakcijah znotraj in zunaj
družine (Bürger, 1998b).
Rizični dejavnik predstavljajo tudi akutni življenjski dogodki: izguba po-
membnega čustvenega odnosa (smrt, odhod, novo rojstvo …), neprimerno
spremenjeni modeli družinskega odnosa (v družino pride nova odnosna ose-
ba), dogodki, ki povzročajo izgubo samospoštovanja (doživetje neuspeha ob
vloženem trudu, javno ponižanje …), ter osebne zastrašujoče izkušnje (dol-
gotrajne bolezni, poplave, potresi, doživetje nezgode, kraje …) (Bornovalova
idr., 14).
Naslednjo skupino tvorijo stresogeni dogodki in okoliščine v zvezi z otro-
kovimi težavami. Sem spadajo vpliv institucionalne vzgoje (strokovni centri),
stigmatizacija in izguba samospoštovanja zaradi svoje prikrajšanosti ali izgle-
da (Bornovalova idr., 14).
V zadnjo skupino so zajeti še družbeni stresorji: izgnanstvo ali diskriminaci-
ja, migracije ali socialne selitve (sprememba kulture, jezika, socialnega statu-
sa, prekinitev odnosov) (Bornovalova idr., 14).
Nadalje se raziskave usmerjajo v motnje družine kot celote in v teh zvezi
ugotavljajo, da disocialen posameznik ni nujno tudi najbolj moten posamez-
nik v družini. Zato je pomembno, da smo pri raziskovanju pozorni na odnose
med vsemi člani družine.
Vsak otrok na odrasle in tudi vrstnike reagira na svoj način ter jih spodbuja
k socialni interakciji. Npr., raziskave o hiperaktivnih otrocih so pokazale, da
ti v starših pogosto izzivajo strožje vzgojne prijeme, da so starši do njih zah-

5