Page 49 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

tveganju za motnje vedenja pri otrocih, še posebej v disfunkcionalnih okoljih
(Bornovalova idr., 14).
Poseben izziv predstavljajo družine, ki se soočajo z večplastnimi stiskami,
kot so revščina, nizka izobrazba in socialna marginalizacija. Socioekonomski
dejavniki lahko dodatno omejijo dostop do virov, kot so psihološka podpora,
izobraževalne priložnosti in stabilno bivalno okolje. Otroci iz takšnih družin
pogosto doživljajo občutek nemoči in pomanjkanja nadzora, kar lahko vodi v
agresivno ali umikajoče vedenje (Landrum, 17).
Mirjana Ule (b) navaja, da za družine z roba družbe obstaja večje
tvegan je, da bodo imeli otroci in mladostniki vedenjske in čustvene težave.
Družina ponuja (Kraševec Ravnik, 1999): varovanje duševnega zdravja, po-
zitivno samopodobo in samospoštovanje, čustvene navezave, graditev po-
membnih odnosov, socializacijo, komunikacijo, odnos do drugih in do sveta,
spretnosti in sposobnosti, ustvarjalnost, sposobnost opredelitve, odločanje,
sprejemanje odgovornosti, izbiranje ciljev, obvladovanje stresov in reševanje
problemov, graditev vrednostnega sistema … Družina s svojo zapleteno di-
namiko najpomembneje vpliva na vedenje otrok oz. mladostnikov. Med odlo-
čilne dejavnike vpliva na vedenje spadajo: razvijanje občutja lastne vrednosti,
razvoj odnosa do avtoritete, učenje sposobnosti za obvladovanje stresov in
socialnih spretnosti ter oblikovanje vrednostnega sistema, ki usmerja motive,
vedenje in ravnanje posameznikov (Tomori, ).
Avtorji družino opredeljujejo kot prvo okolje, ki odločujoče vpliva na ot-
roka, pri čemer je posebno pomembna intenziteta čustvenih vezi. V druži-
ni se razvijajo modeli vedenja, povezanost članov v skupino, vpliv na razvoj
osebne in skupne identitete; te vezi omogočajo varnost, trajen in kontinuiran
odnos med družinskimi člani (Žižak in Koller-Trbović, 1993).
Veliko omenjenih teorij je v konfliktu z dejanskim razvojem družine, ki funk-
cionira na modificiran način, pri čemer se z ždejanskim stanjem zgolj utopič-
no zgledujemo po idealni družini. V vsakem obdobju obstajajo tako idealne
družine kakor tudi njihov nasprotni pol. V poindustrijski družbi je struktura
definirana bolj atomistično in njena moč je uprta v veliko več zunanjih dejav-
nikov kakor nekdaj. Zato je treba sprejeti današnjo družino in znotraj nje iska-
ti najboljše rešitve za njene člane (Beck, 1986; Hurrelmann in Quenzel, 13).
Značilnosti današnje družine so (Nastran Ule, 1996): intenzivna pluralizacija
družinskih oblik (enočlanska družina, družina brez otrok, istospolna družina z
otrokom ali brez njega, družina, ki živi v ločenih gospodinjstvih, enostaršev-
ska družina, sestavljena družina) in družinskih življenjskih slogov nasploh,
upadanje rodnosti, spremenjena organizacija življenja v družini (delitev dela
v družini), zaposlenost žensk, načrtovanje družine, spremenjen odnos do ot-

49