Page 46 - Meje vedenja
        P. 46
     Mitja Krajnčan
                  nik, 1999). Pri tem je posebej pomembna količina dolgoročnejše brezposel-
                  nosti prizadetih mladostnikov in odraslih (Bürger, 1998b).
                    Gmotne posledice brezposelnosti se spreminjajo s trajanjem in posebej z
                  materialnimi izhodišči prizadetih. Psihične in socialne posledice so odvisne
                  od psihosocialnega vpliva, ki ga ima poklicno delo na posameznika. Čim dlje
                  je nekdo brezposeln, ničesar ne zasluži in nima nobenih prihrankov, tem bliže
                  je revščini. Če so občutki lastne vrednosti in socialne pripadnosti ter socialno-
                  -interakcijske možnosti močno odvisni od udeležbe v poklicni in pridobitveni
                  dejavnosti, pomeni izguba delovnega mesta oz. majhna možnost zaposlitve
                  na trgu delovne sile občutno socialno deprivacijo in psihično obremenitev.
                  Revščina in psihosocialne obremenitve manj zadevajo posameznike, bolj pa
                  družine. Brezposelnost mnogokrat povzroča stres,  vodi do  konfliktov  gle-
                  de denarja, do frustracij zaradi prisilne odpustitve in odrekanja udobja ter
                  sredstev. Prav tako vodi do agresij in depresij, ki se zgrinjajo nad družino,
                  omaje znotrajdružinske vloge in statusno strukturo ter spodkoplje družinsko
                  trdnost.
                    Na koncu navajamo še socialne indikatorje, ki jih je treba upoštevati pri
                  analizi psihosocialnih posledic nezaposlenih mladih (Ule, a, b):
                    1.  regionalni (ruralni in urbani) kontekst,
                    .  koncentracija brezposelnosti v regiji,
                    3.  spol (pri čemer so v večji nevarnosti dekleta) in
                    4.  socialni oz. družinski kontekst ter ekonomska, socialna in psihična pod-
                       pora, ki jo ta kontekst daje mladostniku.
                    Brezposelni, samohranilci pa tudi njihovi otroci so postali glavna skupina
                  prejemnikov socialne pomoči. Vse, kar smo povedali o brezposelnosti in sa-
                  mohranilstvu, je specifično odvisno od pomoči v obliki sredstev za preživljan-
                  je (Bürger, 1998b).
                    Negativne posledice, ki jih prinaša nezaposlenost, rezultirajo v neprimerni
                  dinamiki celotne družine. V negativnem vzročno-posledičnem spletu okoliš-
                  čin imajo lahko pomembno mesto v procesu razvoja čustvenih in vedenjskih
                  težav otroka. V isto skupino štejemo tudi brezposelne, ki prejemajo socialno
                  pomoč.
                  Stanovanjske razmere družin in prostorska koncentracija
                  socialne deprivacije
                  Revščina, nizki dohodki močno vplivajo na možnost, da bi si družine lahko
                  priskrbele zadostna (ustrezna) stanovanja. Ljudje morajo imeti svoj prostor.
                  Imeti svoj prostor je človeška potreba. Potrebujejo ga, da se lahko umak-
                  46
     	
