Page 35 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

»učenje z okrepitvijo«, saj prikazanemu vedenju sledi pozitivna posledica
(ojačevalec), ki okrepi vedenje. Poznamo primarne in sekundarne ojačevalce
ter negativno in pozitivno okrepitev. Primarni ojačevalci so osnovne potrebe
in instinkti, prisotni od rojstva, kot so spolnost, lakota in naklonjenost. Se-
kundarne okrepitve, ki se jih naučimo, pa vključujejo priznanje ali prijetne
dejavnosti (npr. odhod na izlet, poslušanje glasbe).
Razlikovati je treba tudi med pozitivnimi in negativnimi ojačevalci. Pri pozi-
tivnih ojačevalcih se bodo pokazana vedenja pojavljala pogosteje, saj imajo
prijetne posledice. Pri uporabi negativnih ojačevalcev se verjetnost pojava
vedenja poveča zaradi prenehanja neprijetne situacije. Glede na te vidike so
učni procesi v kombinaciji s pozitivnimi ojačevalci še posebej učinkoviti. Dol-
goročno mora biti okrepitev občasna, saj je ta oblika okrepitve še posebej
odporna na izumrtje. Občasno pomeni, da se ojačevalci uporabljajo v neena-
komernih časovnih obdobjih in tako ne pride do habituacije, ki bi upočasnila
proces učenja (Myschker, 9). Bandura (1977) je skoval izraz modelno učen-
je, ki pomeni, da se s kopiranjem in posnemanjem ne učimo le posameznih
dejanj, temveč celotne kombinacije vedenja. Da bi bilo modelno učenje us-
pešno, mora vedenje prikazati oseba, ki je zaželena, prikazano vedenje pa
mora biti privlačno in učinkovito. Modeli so lahko starši, vzgojitelji, učitelji pa
tudi glasbeniki in risani junaki. Vendar imajo resnični ljudje, s katerimi se ne-
posredno srečujete, boljši učinek kot izmišljeni liki v filmih. Tri različne vrste
učenja kažejo, kako se različni ljudje »učijo« svojega vedenja, pa naj bo to
pozitivno ali negativno. Vendar se kompleksno vedenje, ki ga oseba izkazuje,
običajno razvije s kombinacijo različnih vrst učenja (Myschker, 9).
V skladu s teorijo učenja je vsako vedenje – vključno z opaznim – naučeno.
Zato je možen tudi obraten postopek, kar pomeni, da se je vedenjskih te-
žav mogoče tudi odvaditi. Za terapevtsko, šolsko in družinsko delo z otroki in
mladostniki, ki imajo vedenjske težave, obstaja veliko število t. i. programov
usposabljanja za vedenjsko terapijo (Mand, 3). Poudarek je na usmerje-
nem razvoju individualnih vedenjskih ciljev za posameznika. V šoli so lahko
učenčevi vedenjski cilji oblikovani za določeno situacijo (npr. individualno
delo v razredu). Cilje skupaj oblikujeta učenec in učitelj. Načeloma so inter-
vencije za spreminjanje vedenja namenjene »krepitvi socialno zaželenega
vedenja in slabitvi socialno nezaželenega vedenja« (Hillenbrand, 1999, str.
86).
Za krepitev želenega vedenja se lahko npr. uporabljajo urniki krepitve (ok-
repitev s kovanci) ali pogodbe. V okviru načrta krepitve se z otrokom ali mla-
dostnikom sklene ciljni dogovor glede določenega vedenja. Npr.: »Ob začet-
ku ure bom pravočasno v učilnici.« Če je zahtevano vedenje izvedeno, sledi

35