Page 32 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

Obstajajo terapije za pare in družine ter sistemske terapije za posameznike
(v odnosu do sistema) in skupine (npr. podjetja, šole). Na voljo so različne
tehnike, ki se uporabljajo v sistemski terapiji. Vse so namenjene spreminjan-
ju vzorcev, ki povzročajo disfunkcijo, in vzpostavljanju ravnovesja v sistemu
(Vernooij in Winkler, 8). Nekatere tehnike na kratko predstavljata Vernooij
in Winkler (8, str. 3):
− Združevanje je proces, v katerem se terapevt seznani s sistemom in
problem z nosilca simptoma prevede na celoten sistem.
− Postopek reinterpretacije ozavešča vse vpletene, da lahko na resnič-
nost gledamo na zelo različne načine. S spremembo perspektive se lah-
ko razpravlja o »pomenu prakticiranega nesmisla« in ugotavlja, kakšno
funkcijo ima vedenje za sistem.
− Genogrami se lahko uporabljajo za vizualizacijo strukture sistema.
Zapis imen, pomembnih datumov (rojstni dan, nesreče, sprememba
lokacije itd.) in drugih informacij je odvisen od problematike sistema.
Namen pregledne vizualizacije je prikazati medsebojne povezave in
omrežja članov sistema. Sistemska terapija omogoča vizualizacijo
omrežij in funkcij znotraj sistema ter njihovo spreminjanje. Vendar je
takšna intervencija uspešna le, če so vsi, ki so vključeni v sistem, prip-
ravljeni sodelovati in ne vidijo problema v očitnem vedenju osebe (no-
silca simptomov). Takšen sistemski pristop k vedenjskim težavam je
mogoče dobro izvajati tudi v šolskem kontekstu.
Trditev Mare Selvini Palazzoli idr. (1991, str. 15) ponovno potrjuje pomen sis-
temskih ukrepov za vedenjske težave: »Moč je v pravilih igre, ki so se sčasoma
razvila v pragmatični interakciji vseh vpletenih.« Ker je v razvoj težave vklju-
čenih več ljudi, bi morali tudi ti sodelovati tako pri spreminjanju pravil igre kot
pri vzpostavljanju ravnovesja.
Sistemsko-konstruktivistična perspektiva torej vedenjske in čustvene mot-
nje razume kot posledico neusklajenosti med posameznikovimi notranjimi ko-
gnitivnimi strukturami ter zunanjimi sistemskimi zahtevami. Vsak posamez nik
deluje kot avtopoietični sistem (sistem, ki se samoorganizira, samoregulira), ki
dražljaje iz okolja interpretira na podlagi lastnih izkušenj. V kontekstu motenj to
pomeni, da se vedenjske težave pojavijo, ko posameznik svojih notranjih struk-
tur ne uspe prilagoditi ali rekonstruirati tako, da bi bile skladne z družbenim ali s
šolskim okoljem. Motnje so lahko rezultat sistemske disfunkcije, kjer se posame-
znik ne more uspešno vključiti v zahtevane družbene ali institucionalne okvire.
Intervencija v tej perspektivi se osredotoča na prestrukturiranje sistemov (npr.
šolskih ali družinskih), da se omogoči boljša prilagoditev posameznika.

3