Page 38 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

loten sistem, da bi postal prožnejši in odprtejši. Vključujoče izobraževanje ter
posebna izobraževalna podpora otrokom in mladostnikom znotraj rednih šol
sta dobra načina za preprečevanje procesov stigmatizacije (Florian in Black-
-Hawkins, 11; Hillenbrand, 1999).

Indikatorji vedenjskih in čustvenih težav ter motenj
Po empiričnih raziskavah (Bürger, 1998a) je verjetnost, da posameznik pos-
tane naslovnik izvendružinske vzgoje, v veliki meri povezana s pripadnostjo
socialno prikrajšanim slojem. Starši otrok, bivajočih v strokovnih centrih
(vzgojnih zavodih), imajo neproporcionalen delež nizke formalne izobrazbe;
večina jih je zaposlenih v poklicih na nižjih položajih ali sploh nimajo zapos-
litve; prav tako prevladujoče pripadajo spodnjim skupinam po dohodkih in/
ali so odvisni od socialne pomoči. Nadaljnja očitna ugotovitev v raziskavah o
družinah otrok in mladostnikov, nameščenih v vzgojne zavode, pravi, da so
matere samohranilke v skupini mladih v vzgojnih zavodih zastopane visoko
nadproporcionalno. Poročila o vzrokih za napotitev otrok in mladostnikov v
strokovne centre (vzgojne zavode) kažejo bolj ali manj iste razloge: »težke«
družinske razmere, nastale zaradi premajhnega stanovanjskega prostora,
brezposelnost, prejemanje socialne pomoči … Nadproporcionalno so priza-
deti tudi otroci etničnih manjšin iz enostarševskih in dopolnjenih družin. Prav
tako je dognano, da je bil velik odstotek teh nameščenih otrok priča nasilju v
družini in da so imele mnoge družine, iz katerih izhajajo, težave z odvisnostjo
od alkohola in mamil (Trede, 1999).
Samohranilstvo je pomemben rizični dejavnik za razvoj vedenjskih in čust-
venih težav pri otrocih, kar potrjujejo številne raziskave. Ta družinska struktura
pogosto vključuje socialne, finančne in čustvene obremenitve, ki vplivajo na
otrokov psihosocialni razvoj. Otroci samohranilcev so bolj izpostavljeni stresu
zaradi nestabilnega domačega okolja, pomanjkanja starševske pozornosti in
socialne stigmatizacije, kar lahko vodi do povečanega tveganja za motnje,
kot so anksioznost, depresija in vedenjske motnje (Amato in Anthony, 14).
Eden ključnih dejavnikov, ki samohranilstvo povezuje z večjim tveganjem
za motnje pri otrocih, je finančna stiska, ki pogosto spremlja takšne družin-
ske strukture. Pomanjkanje virov lahko vpliva na dostop do izobraževanja,
zdravs tvenih storitev in prostočasnih dejavnosti, kar poveča otrokovo ranlji-
vost v zvezi z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Poleg tega imajo samo-
hranilci pogosto večje težave pri zagotavljanju ustrezne čustvene podpore
zaradi povečanih odgovornosti, kar vodi v manjšo starševsko angažiranost.
Pomanjkanje doslednega starševskega nadzora in podpore pa je pomemben
dejavnik tveganja vedenjskih težav, kot so agresija, nepokorščina in težave

38