Page 33 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

Medicinsko-nevrobiološka perspektiva
Medicinsko-nevrobiološka perspektiva, ki temelji na paradigmi biomedicine,
vedenjske motnje interpretira kot odstopanja od običajnega človeškega ve-
denja, pri čemer izhaja iz ideje patološkosti (glej Foucault, 1975). Po tej pers-
pektivi so vedenjske težave posledica organskih ali funkcionalnih motenj
osrednjega živčevja, pogosto genetskega izvora, pri čemer ima okolje manjši
vpliv na njihov nastanek. Posameznikovo vedenje je zato obravnavano kot
individualen problem, ki je lokaliziran izključno v posamezniku, ne da bi pri
tem upoštevali širši družbeni ali kulturni kontekst (Barkley, 1).
Medicinski pogled, kot ga opisuje Foucault (1975) v analizi zgodovine no-
rosti, odpira vprašanje konstrukcije normalnosti in patologije. V skladu s to
paradigmo je vedenje kot motnja kategorizirano šele, ko ga družba ali stroka
označi kot neskladnega z normami. Posameznik se vedenjske motnje pogos-
to zaveda šele po zunanji atribuciji, kar odpira epistemološko vprašanje, kdo
ima avtoriteto pri določanju, kaj je patološko. Medicinska razlaga vedenjskih
motenj s tem utrjuje individualizirano razumevanje in zdravljenje, kjer je pou-
darek na medikamentozni intervenciji, ne pa na celostnem in interdisciplinar-
nem pristopu (Hinshaw, 18).
Kritika takšnega pristopa izhaja iz zanemarjanja vpliva širših dejavnikov, kot
so družbeni, kulturni in okoljski konteksti, ki so lahko ključni pri razumevan-
ju in obravnavi vedenjskih težav (Bronfenbrenner, 1979). Z osredotočanjem
na posameznika in organsko razlago vedenja biomedicinski model pogosto
spregleda sistemske neenakosti, ki lahko prispevajo k nastanku ali vzdrže-
vanju teh težav. Poleg tega poudarek na farmakološkem zdravljenju odpira
etična vprašanja, povezana z medicinizacijo (tudi farmakoliškim dobičkom)
in s stigmatizacijo vedenja, ki morda ni patološko, temveč odraz specifičnih
okoliščin ali reakcija na družbene pritiske (Moncrieff, ).
Za bolj vključujoče in učinkovitejše pristope k razumevanju ter obravnavi
vedenjskih motenj bi bilo nujno združiti medicinsko perspektivo z drugimi
modeli, kot so psihološki, socialni in ekološki. Ti modeli ponujajo večdimenzi-
onalno analizo, ki presega individualno patologizacijo in omogoča celostnej-
ši pogled na posameznikovo vedenje ter njegovo umeščenost v družbeni
kontekst (Siegel, ).
Medicinska perspektiva podrobneje obravnava vedenjske težave, ki so po-
vezane s poškodbami osrednjega živčnega sistema. Pri teh težavah je treba
paziti, ali na otroka vpliva tudi telesna (organska) okvara ali motnja, saj jo bo
morda treba obravnavati ločeno. Živčni sistem, ki ga sestavljajo možgani,
hrbtenjača in živci, je »odgovoren za mišljenje, čustvovanje in voljo, za člo-
vekovo doživljanje in vedenje« (Myschker, 9, str. 9). Raziskave (Perry in

33