Page 39 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

pri socialni integraciji. Raziskave kažejo, da so otroci samohranilcev tudi bolj
izpostavljeni kroničnemu stresu zaradi družinskih konfliktov, ločitve ali smrti
enega od staršev. Takšen stres lahko povzroči disregulacijo osi HPA (hipotala-
mus–hipofiza–nadledvična žleza), kar poveča tveganje za razvoj anksioznosti
in depresije (Hetherington in Kelly, ). Poleg tega socialna izolacija, ki jo
doživljajo nekateri otroci samohranilcev, povečuje občutek manjvrednosti in
težave pri vzpostavljanju vrstniških odnosov.
Kljub tveganjem pa obstajajo tudi varovalni dejavniki, ki lahko omilijo
negativne učinke samohranilstva. Podporni socialni odnosi, dostop do ka-
kovostnih izobraževalnih ustanov in močne vezi z razširjeno družino lahko
pomagajo izboljšati psihosocialne izide otrok. Programi za podporo staršem,
ki vključujejo finančno pomoč, trening starševskih veščin in svetovanje, se
izkazujejo kot ključni za zmanjševanje tveganja za motnje pri otrocih samoh-
ranilcev (Cavanagh in Huston, 8).
Rezultati teh raziskav ne pomenijo, da bi smeli interpretirati, da spodnji sloji
ali matere samohranilke na splošno slabše skrbijo za svoje otroke, kot to velja
za srednji sloj in poročene starše. Ugotovitve so mnogo bolj napotek, da je
merilo kakovost oskrbe in spodbude (tudi finančne), ki jo starši zmorejo in ki
ni odvisna samo od sreče ali nejasno oblikovane vzgojne (ne)sposobnosti. Od-
visna je torej od možnosti, ki jih posredujejo starši sami preko družbenega po-
ložaja in/ali preko neposrednih socialnih odnosov. Da starši omogočijo dobro
vzgojo in oskrbo otrok, potrebujejo denar, primeren bivalni prostor, zdravje
in možnosti za oddih, kognitivne kompetence (ki v sodobni družbi skorajda
ne nastajajo brez solidne izobrazbe), samozaupanje in družbeno spoštovanje.
Viri za reševanje družinskih nalog in kriz ne nastajajo ter se ne porabljajo
neodvisno drug od drugega. Ena težava za seboj pogosto potegne drugo;
tako se kopičijo in vzajemno krepijo, skozi čas in življenje se utrdijo ter ustali-
jo. Zelo kumulirani in ojačani problemski položaji so za večino družin lahko še
vedno razlog, da svojih otrok ne zmorejo dovolj dobro oskrbeti in vzgojiti. Če
ti otroci in mladostniki zbudijo pozornost centrov za socialno delo ter slednji
menijo, da izpolnjujejo pričakovane pogoje, lahko takšne otroke in mladost-
nike oddajo v vzgojni zavod (Bürger, 1998a).
Uvoden prikaz v razmišljanje o različnih potencialnih prediktorjih vedenjs-
kih in čustvenih težav bomo analitično prikazali v nadaljevanju. Indikatorje
vedenjskih in čustvenih težav bomo razdelili v naslednje skupine:
− socialnoekonomske razmere,
− družina,
− šola,

39