Page 34 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

Szalavitz, 1) poudarjajo, da travme in kronični stres v zgodnjem otroštvu
zavirajo razvoj nevroloških povezav, kar vpliva na otrokovo vedenje, učenje
in čustveno regulacijo.
Okvare in motnje se lahko pojavijo prenatalno, perinatalno, postnatalno
ali v kasnejšem razvoju. Prenatalni vzroki vključujejo kromosomske spre-
membe, kot so Klinefelterjev sindrom, bolezni (npr. rdečke) in uživanje al-
kohola med nosečnostjo. Perinatalne poškodbe, kot je pomanjkanje kisika,
lahko vodijo do vedenjskih težav, kot so motnje pozornosti in hiperaktivnost
(ADHD) (Barkley, 1). Raziskave kažejo, da zgodnja intervencija, ki vključuje
nevropsihološko diagnostiko in terapijo, izboljša dolgoročne izide (Cortese
idr., 18).
Nevrobiološki pogled na možgane mora dopolnjevati družbena perspek-
tiva. Možgani sami po sebi niso edini dejavnik razvoja vedenjskih vzorcev;
medosebni odnosi in družbena dinamika imajo ključno vlogo. Primer tega je
kombinacija kognitivno-vedenjske terapije in medikamentozne intervencije
pri zdravljenju ADHD (Banaschewski idr., 18).

Perspektiva teorije učenja
V skladu s perspektivo teorije učenja se vsake oblike vedenja naučimo na
določen način s pomočjo izumrtja in okrepitve. To spoznanje izhaja iz skoraj
sočasnega dela Ivana P. Pavlova in Edwarda L. Thorndika. Z leti so to teorijo
nadaljevali in razvijali John B. Watson, Burrhus F. Skinner ter Albert Bandura.
Večina učnih procesov, ne glede na starost, poteka s klasičnim ali operantnim
pogojevanjem ali z učenjem po modelu. Rezultat teh procesov je drugačno
vedenje ali sprememba obstoječega vedenja (Kiesel in Koch, 1). Pavlov je
izvedel prve poskuse klasičnega pogojevanja in njegov poskus s psom je še
danes zelo znan. Z njim mu je uspelo pokazati, da je nevtralni dražljaj (npr.
hrup) mogoče povezati z neodvisno verigo dražljaj–odziv, ne da bi bilo treba
verigo odziva dodatno sprožiti z naravnim dražljajem. V svojem poskusu s
psom je Pavlov z diferencirano uporabo dražljaja lahko sprožil različne ve-
denjske nepravilnosti. Ta prelomni dokaz je privedel do domneve, da se tako
živalsko kot človeško vedenje oblikuje iz kombinacije mehanizmov vzbujanja
in zaviranja; tako živalsko kot človeško vedenje naj bi se torej oblikovala iz
kombinacije mehanizmov vzburjenja in zaviranja. Če je razmerje med inhibi-
cijo in vzburjenjem pod napetostjo ali je neuravnoteženo, to povzroči vedenj-
ske nepravilnosti (Myschker, 9). Pri operantnem pogojevanju se razmerje
med prikazanim vedenjem in poznejšimi dejanji spreminja glede na situacijo.
Skinner (1971, v Myschker, 9) je ugotovil, da vedenje, ki je nagrajeno,
poveča verjetnost, da se bo pojavilo v podobnih situacijah. To imenujemo

34