Page 31 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

»naivni realizem«, pri katerem oseba za resničnost šteje tisto, kar zaznava. Kot
je bilo že omenjeno, ta pogled na resničnost izhaja iz individualnih izkušenj,
ki se nato posplošijo in veljajo za splošno javnost. Maturana in Varela (1987,
str. 8) sta izrekla stavek: »Vse, kar je izrečeno, je izrečeno s strani opazovalca!«
Vsaka oseba torej zavzame položaj opazovalca in daje izjave o resničnosti.
Vendar te izjave niso izjave o resničnosti, temveč le izjave o tem, kako slednjo
posameznik dojema. Z besedami Försterja (1981, str. 4) bi lahko pretiravali in
rekli: »Okolje, kot ga zaznavamo, je naša iznajdba.« Ne moremo namreč pre-
seči statusa subjektivnega opisa resničnosti. Zdaj pa se postavlja vprašanje,
v kolikšni meri sta dojemanje realnosti in realnost enaka. Odgovor se skriva
v pogledu na proces zaznavanja. Zaznavanje poteka v dveh korakih: najprej
s pomočjo čutilnih organov sprejmemo dražljaj, ki je nato povezan s spomi-
nom in ga je zato mogoče prepoznati. Ta proces ni nikoli povsem objektiven,
saj se o pomenu, ki ga pripišemo dražljaju, odločimo podzavestno na podlagi
prejšnjih izkušenj. Vsaka oseba razvije individualni vzorec zaznavanja in vred-
notenja preko povezav med pridobljenimi izkušnjami ter vrednotenjem teh
dogodkov (Palmowski, 1).
Znanje o konstrukciji realnosti krepi kontekstualni pogled na vedenjske
težave. Kajti »za vsak kontekst, v katerem se občasno znajdemo, imamo
svoj vedenjski scenarij« (Palmowski, 1, str. 74). Zaradi vsakega konteksta
delujemo na različne načine, ki temeljijo na individualnih vzorcih zaznava-
nja in pomena. Prikazano vedenje, opazno ali neopazno, je tako za posa-
meznika v tem kontekstu smiselno. Glede na gledalčeve vzorce zaznavanja
in pomena zaznava prikazano vedenje kot opazno ali neopazno. Ta pogled
se lahko razlikuje od gledalca do gledalca (Palmowski, 1). Osnovna ideja
sistemsko-konstruktivistične perspektive je v razlagi vedenjskih nepravilnos-
ti, v upoštevanju celotnega sistema, v katerem se vedenjske nepravilnosti
pojavljajo.
Za sistemsko delovanje v terapevtski, izobraževalni ali svetovalni vlogi je
potrebno upoštevanje nekaj osnovnih vidikov. Prvič, poudarek ni na posa-
meznih osebah, temveč na povezavah, ki obstajajo med njimi. Drugič, veden-
je, ki ga kaže oseba, je treba razumeti kot smiselno za to osebo v ustreznem
kontekstu. Odločilni za ta vedenja so prej omenjeni vzorci izkušenj in pome-
nov, ki so bili ustvarjeni v različnih sistemih. Poznavanje in ponotranjenje teh
vidikov je temeljnega pomena, da bi lahko profesionalno oblikovali odnose
(in je zato pomembno tudi za profesionalno vedenje učiteljev) (Palmowski,
1). Posameznika, ki kaže izrazito vedenje, imenujemo nosilec simptomov
bolnega ali motenega sistema. Zato se intervencije ne nanašajo izključno na
zadevno osebo (nosilca simptomov).

31