Page 36 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

nagrada s pozitivnimi spodbujevalci. Npr.: vsak dan, ko učenec pravočasno
pride v učilnico, lahko dobi točko. Ko zbere skupaj  točk, prejme nagrado.
Ta je lahko v obliki sodelovanja v priljubljenem krožku ali kakšne materialne
stvari (sladkarije, revije). Učinkovitost teh ukrepov je bila empirično dokazana
tako v šolskem kot terapevtskem okolju (Mand, 3). Poleg tega lahko učen-
ci in učitelji sklenejo pogodbe. Vse vpletene strani zagotovijo, da se upoš-
tevajo skupaj dogovorjeni vedenjski cilji in da se krepi pozitivno vedenje.
Dogovorjeni vedenjski cilji so lahko npr. naslednji. Učenec: »Če nekaj hočem,
bom spregovoril.« Učitelj: »Sprejemam samo učenčeva poročila, vendar brez
vpitja.« Okrepitev je lahko v obliki plus in minus točk za posamezne strani.
Po določenem dogovorjenem obdobju se preveri, ali se lahko pogodba po
uspešnem zaključku prekliče ali pa naj se še nekaj časa nadaljuje, da se okre-
pijo pravila vedenja (Hillenbrand, 1999).
Obstajajo tudi različne možnosti za zmanjšanje neželenega vedenja (ve-
denjskih težav). Lahko se npr. izreče kazen ali pa se učencu omogoči odmor.
Kazni (npr. kazensko delo, zadrževanje) sledijo neposredno po neželenem
vedenju. Vendar se je tej obliki posredovanja treba izogibati, saj je lahko za
učence zelo čustveno stresna. V primeru vedenjskih težav je mogoče zadev-
nega učenca za kratek čas vzeti iz razreda (»time out« oz. premor). Ta interven-
cija je še posebej koristna, če skupina okrepi izkazano vedenje (Hillenbrand,
1999). Nekatere šole imajo posebno sobo za premor, v kateri učence, ki jih
za določen čas vzamejo iz razreda, nadzoruje specializirano osebje. Goetze
(1) oblikuje številne intervencijske možnosti za spreminjanje vedenja, ki
jih lahko uporabimo, kadar učenci kažejo vedenjske težave. Modifikacija ve-
denja temelji na zgoraj omenjenih načelih učenja in je namenjena oblikova-
nju želenega vedenja ter zmanjševanju neželenega.

Sociološka perspektiva
V sociološki perspektivi se vedenjske težave vedno obravnavajo v povezavi
s stalnimi in hkrati posrednimi pravili okolja. Ko otroci ali mladostniki kažejo
opazno vedenje, kršijo ta posredna pravila. Pristop označevanja (Goffman,
1975; Krappmann, ) ima pomembno vlogo pri razlagi opaznega vedenja.
Ta pravi, da obstaja proces, v katerem okolje otroku pripiše določeno značil-
nost, zaradi česar dobi negativno/neugodno etiketo. Sčasoma se sprijazni z
etiketo, ki mu je bila pripisana, in jo na neki točki prenese v svojo osebnost.
V skladu s tem vedenjske težave pripisuje družbeno okolje in ne obstajajo
objektivno. Nedavne raziskave (Becker in Luther, ) poudarjajo, da procesi
etiketiranja vplivajo na psihosocialni razvoj otrok in lahko privedejo do dol-
gotrajne stigmatizacije ter socialne izključenosti. Quensel (197) je za pona-

36