Page 29 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

riti pogoje za vključujočo in podporno socialno interakcijo. Kulturnozgodo-
vinska šola nas tako opozarja na etično odgovornost družbe, da prepozna in
odpravi sistemske dejavnike, ki prispevajo k socialni deprivaciji in vedenjskim
težavam.
Med konstruktivističnimi teorijami bomo omenili še sistemsko-konstrukti-
vistično perspektivo. Kljub razlikam je sistemski in konstruktivistični pristop
mogoče povezati. Skupna značilnost odvrnitve od osredotočenosti na po-
sameznika in preusmeritve k obravnavi vedenja v kontekstu namreč kaže
na spremembo perspektive, ki jo prinašata oba pristopa (Willmann, 1).
Najprej je obravnavana perspektiva sistemske teorije, ki je nato dopolnjena
z vidiki konstruktivizma in razširjena v sistemsko-konstruktivistično perspek-
tivo.
V zgodovini teorije sistemov so bili razviti in objavljeni številni teoretični
pristopi. Vendar pa obstaja osrednji vidik, ki jih vse do določene mere zdru-
žuje. V ospredju niso posamezni pojavi, temveč njihova medsebojna poveza-
nost (Willmann, 1). Za osnovo naslednjega poglavja veljajo zlasti delo in
ideje Bronfenbrennerja (1981) ter Palmowskega (1).
Bronfenbrenner (1981) posameznika opisuje kot »rastočo dinamično entite-
to« (str. 38), ki jo aktivno oblikuje sam in jo zaznamuje okolje. Človek se razvija
v prepletu lastne dejavnosti in vplivov različnih življenjskih sistemov, v katere
je vključen. Na ta proces dodatno vplivajo tudi povezave med temi sistemi
ter širši družbeni in kulturni konteksti, v katerih so ti sistemi zakoreninjeni.
Okolje je torej sestavljeno iz množice sistemov, ki se med seboj prepletajo in
tvorijo mrežne strukture. Med področji življenja obstajajo različne ravni med-
sebojne povezanosti, ki jih imenujemo mikro-, mezo-, ekso- in makrosistemi.
Palmowski (1) sistem opredeljuje kot »število elementov, ki so med seboj
povezani in ki jih zunanji opazovalci (ali sami člani sistema) zaradi teh pove-
zav (ali vzorcev teh povezav) lahko prepoznajo kot nekaj edinstvenega« (str.
7). Sistem je torej skupina ljudi, ki so med seboj v stiku in ki po določenih
načelih pripadajo drug drugemu.
Po Bronfenbrennerju (1981) v nadaljevanju povzemamo lastnosti sistemov,
ki so del posameznikovega okolja. Mikrosistemi so področja življenja, ki člo-
veka neposredno obkrožajo, npr. družina, krog prijateljev ali šolski razred.
Vsako področje življenja neposredno vpliva na razvoj značajskih lastnosti in
vedenja ter narekuje vzorce za različna vedenjska pričakovanja. Mezosiste-
mi so interakcije med različnimi življenjskimi področji (mikrosistemi), kate-
rih del je oseba. Primer tega je povezava med družino in krogom prijateljev.
Za osebnostni razvoj posameznika so značilni tako mikrosistemi kot ustre-
zne povezave med njimi, torej mezosistemi. Na področju slednjih obstajajo

9