Page 28 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

lahko to privede do frustracije, anksioznosti in vedenjskih težav. Družbenokri-
tični konstruktivizem dodaja, da so vedenjske in čustvene motnje lahko odziv
na sistemske neenakosti, kot so socialna izključenost, diskriminacija ali po-
manjkanje opolnomočenja. Freirejeva ideja o »kritični zavesti« pomeni, da je
vedenjske težave treba razumeti v širšem družbenem kontekstu in učencem
omogočiti kritično analizo lastnega položaja, kar lahko vodi do spremembe
vedenja (Phillips in Early, ).
Znotraj konstruktivističnih teorij bi izpostavili še kulturnozgodovinsko šolo
(zasledimo jo tudi pod poimenovanjem socialni konstruktivizem). Gre za ra-
zumevanje vedenjskih motenj skozi prizmo socialne interakcije in družbenih
konstrukcij, ki jo utemeljuje delo Vygotskega, ki vedenje interpretira kot kons-
trukcijo, oblikovano skozi interakcijo med posamezniki, pri čemer je bistvena
vloga socialnega konteksta. V skladu s tem je vedenjska motnja družbeni
konstrukt, ki se ne nanaša zgolj na posameznikove značilnosti, temveč pred-
vsem na pomanjkljivosti v družbenih interakcijah in podpornih strukturah.
Vygotskyjev »defektološki« model »napako« ali »okvaro« razlaga kot »jedro
zaostalosti«, pri čemer poudarja, da vidne posledice okvare pogosto niso ne-
posreden izraz bioloških ali genetskih sprememb, temveč rezultat nezadost-
ne primarne in sekundarne kompenzacije, ki bi omogočila polno vključitev
posameznika v družbo (Moll, 13; Rieber in Carton, 1987).
Socialna izolacija, izkušnje nasilja ali zanemarjanje igrajo osrednjo vlogo
pri oblikovanju vedenjskih motenj, saj te izkušnje motijo osnovne mehaniz-
me socialne izmenjave, ki so ključni za človekov razvoj. Kulturnozgodovinska
šola poudarja, da razvoj posameznika zahteva aktivno sodelovanje »sokonst-
ruktorjev«, torej socialnih partnerjev, ki omogočajo učenje in prilagoditev
skozi interakcijo. Če so ti odnosi ovirani ali neustrezni, npr. zaradi družbene
marginalizacije ali nasilnih izkušenj, se posameznik znajde v položaju, kjer
mora razviti kompenzacijske strategije. Te strategije pogosto spremenijo na-
čin socialne interakcije in lahko vodijo do vedenj, ki jih opazovalci napačno
razumejo kot patološka (Moll, 13).
Pomemben prispevek kulturnozgodovinske šole je razumevanje, da ve-
denjske motnje niso inherentne lastnosti posameznika, temveč rezultat ne-
uspešne socialne dinamike. Patologizacija takšnih vedenj je pogosto pos-
ledica napačnega vrednotenja družbenih kontekstov, v katerih ta vedenja
nastajajo. Vedenjske motnje je zato treba obravnavati kot izziv, ki ga je mo-
goče nasloviti s podporo primarnih in sekundarnih kompenzacijskih storitev,
usmerjenih k obnavljanju socialne interakcije (Moll, 13).
Ta pristop zahteva preoblikovanje pedagoških in terapevtskih praks, ki po-
sameznika ne smejo reducirati na objekt intervencije, temveč morajo ustva-

8