Page 27 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

Konstruktivizem: pedagoška in družbenokritična perspektiva vedenja
Konstruktivizem v pedagogiki temelji na delu Piageta, Vigotskega in Deweyja.
Ta pristop poudarja, da je znanje aktivno konstruirano skozi izkušnje in in-
terakcijo z družbenim okoljem. V pedagoški perspektivi konstruktivizem
spodbuja metode poučevanja, ki vključujejo aktivno sodelovanje učencev,
refleksijo in reševanje problemov. Družbenokritična perspektiva konstrukti-
vizma se osredotoča na to, kako družbeni konteksti, moč in ideologije vpli-
vajo na konstrukcijo znanja in vedenja. Kritični konstruktivisti, kot sta Paulo
Freire in Henry Giroux, poudarjajo, da je učenje tudi proces opolnomočenja
učencev za razumevanje in spreminjanje družbene neenakosti. Konstruktivi-
zem temelji na tezi, da ni objektivne realnosti, temveč vsak posameznik kons-
truira svoj svet kot samoreferenčni avtopoetični sistem (Maturana in Varela,
1987). V skladu s tem pristopom vedenja ni mogoče objektivno opredeliti kot
»motnjo«, saj je vsako vedenje subjektivno pogojeno in ga ni mogoče v ce-
loti razumeti z zunanjega opazovalnega vidika. Tisto, kar opazovalec zaznava
kot nenormalno ali nerazumljivo, je zgolj njegova interpretacija kompleksne
interakcije subjekta z njegovo lastno realnostjo. Posledično konstruktivizem
zavrača diagnostične kriterije, ki temeljijo na zunanjih vrednotenjih vedenja,
saj ti posameznika reducirajo na objekt analize in mu pripisujejo vrednostne
sodbe, kot sta »normalno« ali »nenormalno« (Phillips in Early, ).
Pedagoški pristop, ki temelji na konstruktivizmu, zahteva globoko samoref-
leksijo vzgojitelja, ki mora preseči lastne vrednote in norme pri interpretaciji
otrokovega vedenja. Ključni element takega pristopa je vzpostavitev avten-
tičnega odnosa in uspešne komunikacije, ki omogoča skupno konstruiranje
pomenov med samoreferenčnimi sistemi. Vzgojitelj tako ne deluje kot avtori-
teta, ki presoja vedenje otroka, temveč kot facilitator, ki omogoča medseboj-
no izmenjavo in oblikovanje skupnega razumevanja (Phillips in Early, ).
Uporaba konstruktivističnih načel v pedagogiki predstavlja izziv obstoje-
čim normativnim praksam, ki pogosto temeljijo na rigidnih kriterijih za di-
agnosticiranje in ocenjevanje vedenja. Namesto tega konstruktivizem pou-
darja potrebo po dialogu, ki presega vrednotne sodbe in postavlja v ospredje
individualno perspektivo otroka. Tak pristop odpira možnosti za bolj vklju-
čujoče, humanistične in individualizirane pedagoške prakse, kjer so otroci
obravnavani kot avtonomni akterji z lastnimi pomeni, potrebami in cilji (Phil-
lips in Early, ).
Pedagoški konstruktivizem poudarja, da se vedenjske in čustvene motnje
lahko pojavijo kot odziv na neustrezno izobraževalno okolje, ki ne podpira
individualnega učenja ali psihosocialnih potreb učenca. Če učenec ne more
aktivno konstruirati znanja zaradi rigidnega ali pasivnega načina poučevanja,

7