Page 26 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

ali motenj v odnosih, predstavlja temelj za razvoj vedenjskih nenormalnosti.
Freudov model poudarja pomembnost zgodnjih izkušenj, kjer potlačene
travme ali nezavedni konflikti vplivajo na posameznikovo kasnejše vedenje.
Npr., motnje v razvoju odnosov z osnovnimi skrbniki lahko vodijo v težave pri
vzpostavljanju odnosov v odrasli dobi (Nitzschke, 11; Liu, 4).
Psihodinamska teorija trdi, da so zgodnje razvojne izkušnje, zlasti v odno-
sih s primarnimi skrbniki, ključne za oblikovanje posameznikove psihopato-
logije. Bowlbyjeva (1988) teorija navezanosti npr. poudarja, da lahko negoto-
va navezanost prispeva k razvoju čustvenih in vedenjskih motenj. Prav tako
Kohutova (1977) teorija samoveljavnosti izpostavlja pomen empatičnega od-
ziva staršev pri oblikovanju zdravega jaza. Raziskave podpirajo te ugotovitve,
saj je bilo ugotovljeno, da posamezniki z mejno osebnostno motnjo pogosto
doživljajo nestabilne medosebne odnose in intenzivne čustvene odzive, kar
je lahko povezano z zgodnjimi travmatičnimi izkušnjami (Fonagy idr., ).
Terapija, ki izhaja iz psihodinamske perspektive, vključuje globinsko razis-
kovanje nezavednih konfliktov, interpretacijo sanj, prenos in protiprenos ter
prestrukturiranje notranjih reprezentacij sebe in drugih (Gabbard, 14). Em-
pirični dokazi kažejo, da je psihodinamska psihoterapija učinkovita pri zdra-
vljenju depresivnih in anksioznih ter osebnostnih motenj, saj prispeva k traj-
nim spremembam v posameznikovi strukturi osebnosti (Shedler, 1).
Podobno Eriksonov razvojni model (1994) vedenjske težave povezuje z
neustreznim razreševanjem razvojnih kriz, kjer neuspešno premagovanje
specifičnih izzivov v življenjskih obdobjih vodi v motnje identitete in prila-
godljivosti. Ta pristop poudarja vlogo okolja v oblikovanju posameznikovega
psihološkega profila, hkrati pa priznava notranjo dinamiko kot ključno za raz-
voj osebnosti.
V terapevtskem kontekstu psihološke teorije uporabljajo različne diagnos–
tične in intervencijske instrumente, kot so globinska psihološka igralna te-
rapija, psihodrama in drugi pristopi, ki omogočajo raziskovanje nezavednih
konfliktov ter njihovo reševanje skozi simbolno izražanje in introspekcijo.
Medtem ko so ti pristopi terapevtsko učinkoviti, se njihova uporabnost v izo-
braževalnih okoljih omejuje, saj zahtevajo specifično usposobljenost in daljše
časovne okvire (Staddon, 1).
V psihološkem modelu je poudarjena individualizirana obravnava, ki omo-
goča razumevanje vedenjskih motenj skozi prizmo notranjih psihičnih proce-
sov in njihove interakcije z okoljem. Ta perspektiva je ključna za razumevanje
kompleksnosti vedenjskih motenj, a jo je za celovito in trajnostno reševanje
tovrstnih izzivov treba dopolniti s širšimi sistemskimi ter družbenimi pristopi
(Staddon, 1).

6