Page 24 - Meje vedenja

Mitja Krajnčan

nekaterim motnjam pri otrocih in mladostnikih. V določenih obdobjih je za
določeno motnjo postavljenih več diagnoz. Trenutno je najpogostejša diag-
noza motnja pozornosti s hiperaktivnostjo (angl. attention deficit hyperactivity
disorder – ADHD), vendar bi jo lahko kmalu zamenjale anksiozne motnje.
V nasprotju s preteklostjo je danes za otroke in mladostnike verjetneje, da
bodo lahko izrazili svojo individualnost in da bodo zato konflikti v odnosih ali
notranji konflikti med otroki in mladostniki prišli na površje. Učitelj iz Berlina
poroča, da je leta 1968 poučeval razrede s 4 učenci in se mu ni bilo treba
spopadati z disciplinskimi težavami. Vendar je treba domnevati, da nikakor
ni imel opravka s skupino, ki bi bila brez konfliktov in stresa. Jasno je, da je
tisto, kar je včasih ostalo skrito pod površjem, zdaj veliko vidnejše na zunaj. To
spremembo lahko razumemo kot ugodno posledico »vse manjšega poziva
psihosocialnega okolja k zatiranju bolezni« (Dornes, 1, str. 47). Po Dor-
nesu duševne bolezni pri otrocih in mladostnikih obstajajo že od nekdaj. V
preteklosti so bile le »manj resne ali manj priznane. Ni se povečalo število
motenj, temveč zavedanje o njih in prefinjenost metod odkrivanja« (str. 45).

Modeli za razlago vedenjskih motenj in njihova aplikacija
v pedagoških praksah
Različni modeli za razlago vedenjskih motenj ali težav temeljijo na različnih
konceptualizacijah vedenja, ki so odvisne od lokacije, konteksta in definicije.
Ti modeli vedenje opredeljujejo kot dinamično interakcijo med posamezni-
kovimi značilnostmi in vplivi okolja, pri čemer iz definicij vedenja izhajajo tudi
specifične pedagoške intervencije. Razumevanje in interpretacija vedenjskih
motenj se tako razlikujeta glede na to, ali gre za medicinsko-biološki, psi-
hološki, socialni ali ekološki model, kar vodi do raznolikih pristopov k peda-
goškemu delu. Vsak model prinaša specifična pedagoška dejanja, vendar je
pogosto najučinkovitejša njihova kombinacija. Pedagoška praksa mora biti
prilagodljiva in občutljiva za potrebe posameznih učencev oz. otrok in mla-
dostnikov, pri čemer je ključno vključevanje strokovnjakov z različnih podro-
čij, ki zagotavljajo multidisciplinarno podporo. Celostni pristop, ki vključuje
elemente vseh omenjenih modelov, omogoča boljše razumevanje in obvla-
dovanje vedenjskih težav ter podpira optimalen razvoj otrok in mladostnikov.

Behavioristični pristop k razumevanju vedenjskih težav:
teoretska in aplikativna perspektiva
Behaviorizem, kot ena izmed ključnih paradigem psihologije, vedenje obrav-
nava kot rezultat pogojevanja, pri čemer so pogoji okolja in posameznikovi
kognitivni procesi osrednjega pomena za oblikovanje vedenjskih vzorcev.

4