Page 25 - Meje vedenja

Prikaz nekaterih teoretskih dognjanj o vedenjskih in čustvenih težavah ter motnjah

Pogojevanje, ki ga je prvotno opisal Pavlov (klasično pogojevanje) in kasne-
je Skinner (instrumentalno pogojevanje), je temeljni mehanizem, s katerim
posameznik sprejema norme in oblikuje vedenje. Ta proces se začne že v
zgodnjem otroštvu, ko otrok skozi interakcije s skrbniki prevzame specifične
vzorce vedenja, vključno s patološkimi (Staddon, 1).
Behavioristični model pojasnjuje, kako se lahko patološko vedenje nauči
in prenese. Npr., če otrok pogosto doživlja situacije strahu in jih povezuje z
določenimi dražljaji, lahko ti dražljaji sprožijo anksioznost tudi v drugačnih
kontekstih, kar vodi v razvoj anksioznih motenj. Ključen diagnostični instru-
ment v behaviorističnem pristopu je vedenjsko opazovanje, kjer je opazo-
valčeva perspektiva ključna za prepoznavanje in razumevanje vedenjskih
težav. S tem modelom je mogoče vedenjske težave prepoznati in opredeliti
na objektiven način, kar omogoča razvoj specifičnih intervencijskih strategij
(Staddon, 1).
Behavioristična terapija se osredotoča na normalizacijo vedenj z uporabo
vedenjskih treningov in strukturiranih metod, kot so sistemi nagrajevanja,
npr. sistemi žetonov (Smith idr., 1999). Ti pristopi temeljijo na načelih pozitiv-
ne in negativne okrepitve, ki posamezniku pomagajo zamenjati nezaželene
vedenjske vzorce z bolj prilagodljivimi. Poleg terapevtskih ukrepov behavio-
ristični pristop vključuje tudi pedagoške strategije, ki so pomembne za pre-
ventivo in obravnavo vedenjskih težav v šolskem okolju.
Kljub učinkovitosti behaviorističnih metod pri obravnavi vedenjskih težav
je pomembno opozoriti na omejitve tega pristopa. Osredotočenost na vidno
vedenje pogosto zanemarja širši kontekst, kot so čustveni, družbeni in kul-
turni dejavniki, ki lahko prispevajo k težavam. Zato je celostna obravnava, ki
vključuje kombinacijo behaviorističnih, kognitivnih in sistemskih pristopov,
ključna za dolgoročno in trajnostno rešitev vedenjskih težav (Staddon, 1).

Razlaga vedenjskih motenj skozi kognitivne in psihoanalitične modele
Psihološki pristopi k razumevanju vedenjskih motenj temeljijo na prepričan-
ju, da so vzroki za nenormalno vedenje povezani z deviantnimi psihološkimi
procesi, ki se odvijajo znotraj posameznika. Različni kognitivni in psihoana-
litični modeli ponujajo specifične razlage za razvoj teh motenj, pri čemer se
osredotočajo na odstopanja v psiholoških funkcijah, ki vplivajo na posamez-
nikovo sposobnost prilagajanja okoljskim zahtevam (Merydith, 1999). Freud-
ova psihoanalitična teorija vedenjske motnje interpretira kot posledico
neprilagojenih psiholoških procesov, pri čemer odstopanja v funkcijah ega
vodijo v pomanjkanje ustrezne prilagodljivosti. Šibkost ega, ki se razvije zara-
di travmatičnih izkušenj v zgodnjem otroštvu, težav v psiho-spolnem razvoju

5