Page 117 - Meje vedenja

Vzgojno-izobraževalne institucije: od detekcije do strokovne podpore

šuje njihovo splošno počutje (Rutar, ; Zadnik in Smrekar, ; Javornik
in Jurenev, 1).
Pomembno je tudi, da starši pridobijo ustrezno podporo in usposabljanje.
Raziskave potrjujejo, da je sodelovanje staršev pri obravnavi otrok s čustve-
nimi in vedenjskimi motnjami izjemnega pomena (Gajšek in Derganc, 19;
Šajn, ). Staršem je treba zagotoviti jasne informacije o naravi otrokovih
težav in razpoložljivih oblikah pomoči ter nuditi strokovno terapevtsko pod-
poro, kadar je ta potrebna (Gajšek in Derganc, 19). Redna komunikacija
med vrtcem/šolo, drugimi strokovnimi delavci in starši je ključna. Pomembno
je, da starši prejemajo povratne informacije o otrokovem napredku in da so
vključeni v načrtovanje in izvedbo obravnave (Marovič, ). Njihova aktivna
vloga v procesu podpore otroku bistveno pripomore k uspešnosti interven-
cij. Programi, namenjeni krepitvi starševskih kompetenc, so se izkazali za zelo
učinkovite pri izboljšanju otrokovega vedenja in delovanja družine kot celote
(Grmek in Lipič, 3). Skozi takšne programe starši pridobijo spretnosti za
uporabo učinkovitih vzgojnih strategij, izboljšanje komunikacije in obvla-
dovanje konfliktov (Grmek in Lipič, 3). Hkrati je pomembno, da prejmejo
čust veno podporo in usmeritve za spoprijemanje s stresom in z izzivi, poveza-
nimi z vzgojo otroka s posebnimi potrebami. To lahko vključuje individualno
ali skupinsko terapijo, starševske delavnice, podporne skupine in druge ob-
like pomoči (Gajšek in Derganc, 19; Kodrič, ). Pomembno je tudi tesno
sodelovanje šole in strokovnih delavcev s starši pri prilagajanju učnega okolja
in vzgojnih pristopov, ki ustrezajo specifičnim potrebam otroka. Skupno na-
črtovanje in izvajanje teh prilagoditev ima lahko ključno vlogo pri otroko-
vem napredku (Šilc in Krajnc, ). Celovita in usklajena podpora staršem, ki
vključuje informiranje, terapevtsko pomoč, krepitev starševskih kompetenc
ter sodelovanje s šolo, se je izkazala kot temeljna za uspešno obravnavo otrok
s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (Čermak in Umek, 1).
Na koncu pa je bistvenega pomena celosten pristop, ki po potrebi vklju-
čuje sodelovanje socialnih pedagogov, psihologov, specialnih pedagogov,
socialnih delavcev in drugih strokovnjakov. Ta pristop upošteva otrokove bi-
ološke, psihološke in socialne potrebe ter zagotavlja prilagojeno in celovito
obravnavo. Uspeh intervencij je največji, kadar so prilagojene posameznemu
otroku in vključujejo sodelovanje družine, vrtca/šole ter drugih pomembnih
oseb v njegovem življenju, vsekakor pa je potrebno tudi sodelovanje med
strokami.
Za izboljšanje sistema na področju detekcije in identifikacije čustvenih in
vedenjskih težav ter motenj pri otrocih je ključno razviti celovite in usklajene
politike, ki bi omogočale proaktivno prepoznavanje otrok z visokim tvega-

117