Page 114 - Meje vedenja
P. 114
Katja Vrhunc Pfeifer
specifičnih težav, npr. depresije, anksioznosti ali hiperaktivnosti. Diagnostični
priročniki, kot sta DSM-58 ali Mednarodna klasifikacija bolezni 11 (ICD-11),9 za-
gotavljajo okvir za razvrščanje simptomov in določanje diagnoz na podlagi
pogostosti ter vpliva težav na vsakodnevno delovanje. V procesu analize in
interpretacije zbranih podatkov strokovnjaki ocenijo, ali simptomi ustrezajo
kriterijem za specifične motnje, kot so anksiozne motnje, depresija, ADHD,
avtizem ali vedenjske motnje. Pri tem se opravi tudi diferencialna diagnosti-
ka za izključitev drugih možnih vzrokov, npr. telesnih bolezni ali nevroloških
motenj. Zaključna faza diagnostike vključuje oblikovanje diagnoze in načrto-
vanje intervencij. Načrt obravnave je prilagojen posameznikovim potrebam
in lahko vključuje terapije, intervencijske programe ali podporne strategije.
Pomembno je, da proces diagnostike ni zgolj klinično orodje, temveč ima tudi
širši družbeni pomen, saj zmanjšuje stigmo in krepi razumevanje težav v dru-
žini, šoli in skupnosti. Diagnostika čustvenih in vedenjskih težav igra ključno
vlogo pri zgodnjem prepoznavanju težav, kar omogoča pravočasno ukrepanje
in boljše dolgoročne izide (Razpotnik, 4; Planjšek, 4; Uhlendorff in Ko-
bolt, 1999; Martinjak, 4). Pravilna diagnoza zagotavlja globlje razumevanje
osnovnega problema, omogoča načrtovanje ustreznih intervencij ter vklju-
čuje okolico posameznika v proces podpore. Na ta način postane diagnostika
temeljni del sistematične skrbi za duševno zdravje in dobrobit posameznikov.
Načrtovanje ustreznih intervencij
Načrtovanje ustreznih intervencij predstavlja najpomembnejši korak
diagnos tičnega procesa, ki vključuje detekcijo, identifikacijo ter kot sklepno
dejanje ustrezno intervencijo. Forness idr. (1998) so predlagali večstopenjski
model, ki povezuje različne institucije za vzpostavitev celovitega sistema in-
8 DSM-5 (American Psychiatric Association, 13) je 5. izdaja Diagnostičnega in statističnega
priročnika duševnih motenj, ki ga izdaja Ameriško psihiatrično združenje. Priročnik služi kot
vodilni standard za prepoznavanje in diagnosticiranje duševnih motenj, saj vsebuje podrob-
ne kriterije za širok spekter motenj, od razvojnih težav do osebnostnih motenj. Prvič je bil
izdan leta 13 kot posodobitev prejšnje različice in vključuje pomembne spremembe, kot so
ukinitev večosne diagnostike, uvedba »novih motenj«, kot je motnja avtističnega spektra, ter
posodobitve kategorij za anksiozne in razpoloženjske motnje.
9 ICD-11 je 11. različica Mednarodne klasifikacije bolezni, ki jo je izdala Svetovna zdravstvena or-
ganizacija in velja kot globalni standard za kategorizacijo bolezni, poškodb in zdravstvenih
stanj. Sprejeta je bila leta 19 in je začela veljati januarja . Različica prinaša posodobljene
medicinske informacije, zasnovana je za digitalno uporabo in vključuje več kot 55. kod za
podrobno dokumentacijo zdravstvenih stanj. Poseben poudarek je na izboljšani klasifikaciji
duševnih motenj, z vključitvijo novih kategorij, kot so motnje zaradi igranja videoiger, ter po-
sodobljenih klasifikacijah za avtizem in spolno identiteto. ICD-11 omogoča natančnejše spre-
mljanje epidemioloških trendov, načrtovanje zdravstvenih storitev in boljšo podporo raziska-
vam ter klinični praksi (World Health Organization, 19).
114
