Page 98 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

5 Informacijsko-komunikacijska tehnologija
ciranja. Tudi stopnja medsebojnega zaupanja v timu vpliva na izbiro
komunikacij skih kana lov, saj nekateri komunikacijski kanali zahteva-
jo višjo stopnjo zaupanja (Binder 2009). Tehnologija naj bi komuni-
ciranje pri projektu olajšala, ne pa otežila. Najnovejša tehnologija ni
nujno tudi najboljša, pomembnejše merilo je primernost posamezne
tehnologije za zadano nalogo (Kloppenborg 2015) in ciljno publiko
(Fox in Grösser 2015). Poleg tega je izbira ustrezne tehnologije odvisna
od individualnih želja, izkušenj z uporabo, enostavnosti, zanesljivosti,
priročnosti, potrebe po dokumentiranju, nujnosti naloge ter tipa in-
formacije (Powell, Piccoli in Ives 2004; Snyder in Lee-Partridge 2013).
Številni avtorji zaznavajo tudi vpliv organizacijske politike na izbi-
ro komunikacijskih kanalov (Gibson in Cohen 2003; Jarvenpaa in Ke-
ating 2012; Snyder in Lee-Partridge 2013). Komuniciranje v okoljih s
strogo hierarhijo se tako bolj nagiba k uporabi formalnih komunika-
cijskih kanalov, ki jih organizacija odobri, načrtuje in so neposredno
vpeti v njeno uradno strukturo. Komuniciranje v okoljih z ohlapnej-
šo hierarhijo pa se nagiba k neformalnim komunikacijskim kanalom,
ki jih organizacija nujno ne določi vnaprej, temveč se razvijejo preko
tipičnih medosebnih dejavnosti ljudi na delovnem mestu (Gibson in
Cohen 2003). Kelleher (2001) ugotavlja povezavo med vlogo posame-
znika v organizaciji in izbiro komunikacijskih kanalov; managerji tako
raje komunicirajo osebno, tehnikom pa je bliže pisno komuniciranje.
Müller (2003) ugotavlja, da se s stopnjo tveganja pri projektu spremi-
njajo tudi težnje k uporabi pisnega ali osebnega komuniciranja; tako
se s pove čanjem tveganja pove ča težnja k osebnemu komuniciranju,
zmanjša pa težnja k pisnemu.
James Snyder in Jo Lee-Partridge (2013) poročata, da člani projek-
tnih timov kljub številni izbiri dajejo prednost osebnim in telefonskim
stikom ter elektronski pošti, ki ostaja pomemben člen (Panteli, Yalabik
in Rapti 2018; Ward in Given 2019). Kljub naraščajoči priljubljenosti
sodobnih tehnologij številne raziskave kažejo, da elektronska pošta
ostaja prevladujoče sredstvo komuniciranja (Panteli, Yalabik in Rapti
2018; Ward in Given 2019). Tudi pri neformalnem komuniciranju v po-
klicni rabi sta najpogosteje uporabljana komunikacijska kanala telefon
in elekt ronska pošta (Büll, Palkovits-Rauter in Szabo 2019).
Pri osebnem komuniciranju in elektronski pošti je manj možnosti
za komunikacijske nesporazume, poleg tega oba kanala omogočata
usmerjanje informacij v specifične cilje. Zato sta primerna predvsem
za deljenje občutljivih vsebin (Snyder in Lee-Partridge 2013). Posebej

98