Page 102 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu
P. 102

6  Dejavniki uspešnosti internega komuniciranja
                (Dubé in Katane 2017). Timsko delo je težko usklajevati (Ranf 2010;
                Thamhain 2012; Fekry Youssef, Eid in Mohamed Khodeir 2022). Us-
                peh ni odvisen od delovanja genialnih posameznikov, temveč temelji
                na učinkovitem večdisciplinarnem prizadevanju, ki vključuje komple-
                ksno, včasih celo kaotično interakcijo med timom in drugimi deležniki
                (Thamhain 2012; Rodrigues in Sbragia 2013).

                6.1  Motiviranost  6.1
                Eden najpomembnejših dejavnikov uspešnosti komuniciranja v global-
                nih projektnih timih je motiviranost za komuniciranje. Najpomemb-
                nejša gonila uspešnosti projektnih timov izhajajo iz dela in vključujejo
                osebni interes, ponos, zadovoljstvo z delom, profesionalne delovne
                izzive, dosežke in priznanja (Powell, Piccoli in Ives 2004, 9–10). Če za-
                posleni zaradi svojih drugačnih vrednot ali pristopov niso naklonjeni
                projektnemu delu, tudi najboljša orodja ne morejo zagotoviti uspeš-
                nosti projektov (Vaupel, Schmolke in Krüger 2000). Kljub številnim
                raziskavam o gradnikih sodelovanja v timih je vidik motivacijske orga-
                nizacijske klime, v kateri timi delujejo, velikokrat spregledan (Lai, Hsu
                in Li 2018). Marjolein C. J. Caniëls, François Chiocchio in Neeltje van
                Loon (2019) pri tem razlikujejo dve vrsti motivacijske organizacijske
                klime, in sicer mojstrsko klimo in uspešnostno klimo.
                  Projektni tim ima v osnovi dva splošna cilja – doseganje ciljev pro-
                jekta in doseganje svojih lastnih koristi, kar predstavlja dvojnost ciljev
                (Wu idr. 2017). Dvojnost ciljev ustvarja različne subjektivne potrebe po
                komuniciranju, pri čemer le določena stopnja pripravljenosti za komu-
                niciranje vodi k pogostemu komuniciranju v projektnih timih. Zato je
                pripravljenost za komuniciranje ključni dejavnik, ki se odraža v uspeš-
                nosti projektov (Kliem 2008; Lee-Kelley in Sankey 2008; Hagen in Park
                2013; Wu idr. 2017) in določa pravočasno razreševanje konfliktov. Wu
                idr. (2017) v svoji raziskavi pripravljenost za komuniciranje opredelijo
                kot obseg, v katerem projektni tim komunicira o delovnih vsebinah in
                deli informacije z drugimi projektnimi timi, ki sodelujejo pri projektu.
                  Višja stopnja pripravljenosti za komuniciranje poveča delovno nav-
                dušenje projektnega tima, občutek pripadnosti timu in njegovo samo-
                iniciaivnost, kar pripomore k ustvarjanju več idej in ustvarjalnosti pri
                razreševanju težav, ki se pojavljajo v procesu izvedbe projektov. Priprav-
                ljenost za komuniciranje pomaga okrepiti čustveno stanje tima, poveča-
                ti medsebojno zaupanje in vzpostaviti odnose med člani tima, omogoča
                sodelovanje za doseganje projektnih ciljev in tako prispeva k uspešnosti


                            102
   97   98   99   100   101   102   103   104   105   106   107