Page 95 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Komunikacijski kanali 5.1
Deanna M. Kennedy, S. Amy Sommer in Phung Anh Nguyen (2017)
IKT ločijo na neposredne asinhrone, neposredne sinhrone in posredne
komunikacijske kanale. IKT lahko razvrstimo tudi glede na bogastvo
komunikacijskega kanala in sinhronost komuniciranja (Martins, Gil-
son in Maynard 2004; Hacker idr. 2019). Bogatejši komunikacijski ka-
nali so osebnejši in vključujejo osebni stik med udeleženci, medtem ko
so manj bogati komunikacijski neosebnejši in se zanašajo na pravila,
obrazce, postopke ali baze podatkov (Ruck in Welch 2012). Komuni-
kacijski kanali, ki omogočajo takojšen oz. sinhron prenos podrobnih,
izčrpnih in občutljivih informacij, so bogatejši od tistih, ki asinhrono
prenašajo manjšo količino informacij. Martha Haywood (1998) nava-
ja, da je sinhrono komuniciranje boljši gradnik odnosov in zaupanja.
Oseb ni sestanki veljajo za najbogatejši komunikacijski kanal zaradi
številnih verbalnih in neverbalnih iztočnic, ki olajšajo interpretacijo
informacij (Bull Schaefer in Erskine 2012).
Uspešnost izvedbe nalog, predvsem kompleksnih in dvoumnih, se
izboljša ob uporabi bogatejših komunikacijskih kanalov (Gibson in
Cohen 2003; Chiocchio 2007; Aritz, Walker in Cardon 2017). Isti avtor-
ji ugotavljajo, da so bogatejši sinhroni komunikacijski kanali primer-
nejši za kompleksnejše naloge, npr. učinkovito skupinsko odločanje,
medtem ko so besedni asinhroni komunikacijski kanali primernejši za
manj kompleksne in neodvisnejše naloge. Osebno in telefonsko ko-
municiranje sta primerna komunikacijska kanala za dvoumne naloge,
obvladovanje konfliktov, eksternih virov, viharjenje možganov in stra-
teške naloge, virtualno komuniciranje pa je primernejše za bolj struk-
turirane naloge, kot so rutinske analize, preučevanje kompromisov
pri oblikovanju in preverjanje statusa projekta (Majchrzak idr. 2000;
Powell, Piccoli in Ives 2004).
S stališča bogastva komunikacijskih kanalov se različni kanali med
seboj razlikujejo po zmožnosti prenašanja informacij, medtem ko se
s stališča družbene prisotnosti razlikujejo v sposobnosti prenašanja
zaznave družbene in psihološke prisotnosti v komunikacijski situaciji
(Henttonen in Blomqvist 2005). Sinhronost temelji na številnih de-
javnikih, kot so hitrost prenosa informacij, nabor simbolov, vzpored-
nost, možnost vaje in ponovne obdelave. Visoko sinhrone tehnologije
lahko vzpostavijo višjo stopnjo zaupanja in boljšo skupno predstavo
pomena (Hacker idr. 2019). Razlika med sinhronim in asinhronim ko-
municiranjem je, da pri sinhronem udeleženci komunicirajo sočasno,
kar zahteva njihovo sočasno razpoložljivost ne glede na lokacijo (Ber-

95