Page 96 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

5 Informacijsko-komunikacijska tehnologija
giel, Bergiel in Balsmeier 2008; Büll, Palkovits-Rauter in Szabo 2019).
Primeri sinhronih komunikacijskih orodij so telefon, telekonference,
videokonference in klepetalnice (Bergiel, Bergiel in Balsmeier 2008).
Neposredni asinhroni komunikacijski kanali podpirajo pretok manj-
še količine informacij, torej vodijo do hitrih sporočil, ki pov zročajo niz-
ke stroške ustvarjanja (Kennedy, Sommer in Nguyen 2017, 266–267).
Neposredni sinhroni komunikacijski kanali so potrebni za usklajevanje
nalog in razvijanje skupnega razumevanja med člani tima (Kennedy,
Sommer in Nguyen 2017, 267). Pri uporabi posrednih komunikacijskih
kanalov komuniciranje med člani tima poteka centralizirano preko
vodje tima. Člani tima lahko delujejo kot posredniki, kar lahko olaj-
ša usklajevanje med timi in splošno prizadevanje članov. Asinhrone
oblike komuniciranja oddajniku omogočajo dovolj časa za razmislek
o vsebini, iskanje informacij in prevajanje v primeru težav z jezikom
ali naglasom. Uporaba asinhronih metod prav tako sprejemniku daje
več časa, da zbere ustrezne informacije in razjasni morebitne napačne
predstave, saj takojšen odziv ni pričakovan (Gibson in Cohen 2003; Le-
e-Kelley in Sankey 2008; Ward in Given 2019; Jurack 2020).
Poleg tega s temi oblikami komuniciranja najmanj posegamo v
zaseb no življenje sogovornikov (Gibson in Cohen 2003). Vendar Liz
Lee-Kelley in Tim Sankey (2008) opozarjata, da asinhrono komuni-
ciranje hkrati prinaša določen časovni zamik med vprašanjem in od-
govorom, kar se lahko izkaže kot stresno in neučinkovito v časovno
kritičnih situacijah. Jurack (2020) se v svoji raziskavi sprašuje, zakaj
komuniciranje preko družbenih omrežij korelira z nižjo stopnjo kon-
flikta, komuniciranje preko videokonferenc pa z višjo stopnjo konflikta
v globalnih virtualnih timih. Ugotavlja, da gre pri videokonferencah
za sinhrono komuniciranje, medtem ko gre pri družbenih omrežjih za
asinhrono. Delo v različnih urnikih oz. časovnih pasovih od udeležen-
cev terja uporabo asinhronega komuniciranja (Lee-Kelley in Sankey
2008). Prilagajanje na nove IKT in asinhrone načine komuniciranja
lahko za številne predstavlja težavo (Prasad in Akhilesh 2002).
Raziskave kažejo, da ima pri rabi IKT pomembno vlogo kulturni vi dik
(Gibson in Cohen 2003; Hofstede, Hofstede in Minkov 2010). Čeprav
sta potrebna infrastruktura in dostop do nje zagotovljena, lahko razli-
ke v kulturnih normah in jeziku vodijo do različnih prednost nih izbir
in ravni udobja glede IKT (Gibson in Cohen 2003). Večina komunikacij-
skih orodij izvira iz ZDA, ki veljajo za izrazito individualistično družbo.
Ker komunikacijska orodja povezujejo posameznike, so lažje in pogo-

96