Page 50 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

3 Komuniciranje
usmerjeno, zavestno prizadevanje ljudi, da bi delili misli, občutke in in-
formacije na način, ki doseže skupno vizijo. Stewart L. Tubbs in Sylvia
Moss (2003) komuniciranje vidita kot namerno dogajanje, ki vključuje
izmenjavo sporočil med dvema ali več ljudmi in ustvarjanje pomena.
Maturana in Varela (2001, 214) komuniciranje razumeta kot vzajemno
sprožanje usklajenega vedenja, ki se dogaja med člani družbene enote.
Kristina Nestsiarovich in Dirk Pons (2020) glavni namen komunicira-
nja vidita v usklajevanju kolektivnih dejavnostih več ljudi, pri čemer je
komuniciranje najosnovnejši element timskega dela (Hoegl in Gemu-
enden 2001).
Dejavnosti komuniciranja se izvajajo v številnih oblikah, kot npr. in-
terne in eksterne, formalne in neformalne, vertikalne in horizontalne,
uradne in neuradne, pisne in govorne ali verbalne in neverbalne (Büll,
Palkovits-Rauter in Szabo 2019). Verbalno komuniciranje Mihaljčič
(2006, 20) razdeli na govorno in pisno, medtem ko med neverbalne
oblike uvrsti govorico telesa, zunanji videz, prostor, vonjave in otip.
Mirjana Ule (2005) komuniciranje deli na štiri ravni komunikacijskega
delovanja, ki so:

• medosebno komuniciranje,
• skupinsko komuniciranje,
• organizacijsko komuniciranje in
• množično komuniciranje.

3.1 Komunikacijski proces 3.1
Komuniciranje ne deluje v izolaciji, temveč samo kot proces (Zulch
2014a), kar se odraža tudi v posameznih definicijah pojma. Gerbner
(1966) tako komuniciranje opredeli kot proces družbene interakcije
preko simbolov in sporočilnih sistemov. Možina (1994, 3) komunici-
ranje opredeli kot proces prenašanja informacij z medsebojnim spo-
razumevanjem, saj se v njem odvija proces vzpostavljanja stikov in
oblikovanja vzdušja razumevanja dveh oseb. Julia T. Wood (2004) ko-
municiranje opredeli kot sistemski proces, v katerem ljudje reagirajo
drug na drugega preko uporabe simbolov, pri čemer slednje interpreti-
rajo in ustvarjajo nov pomen. Benita Zulch (2014a) komuniciranje raz-
laga kot proces pridobivanja pomembnih informacij, interpretiranja
informacij in njihove učinkovite diseminacije ljudem, ki bi jih utegnili
potrebovati. Kliem (2008) navede naslednje lastnosti komunikacijske-
ga procesa:

50