Page 238 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu
P. 238

10  Interpretacija in razprava
                aktivnim projektnim vodjem, ki spremembe ustvarjajo, imajo vizijo
                prihodnosti in izzivajo strast, vendar pa mora po našem mnenju po-
                goje za ta kakovostni preskok ustvariti organizacija, predvsem preko
                opolnomočenja ključnih zaposlenih, s čimer se strinjajo Benita Zulch
                (2014b), Krumm idr. (2016) ter Quisenberry (2018).


                10.3  Organizacija  10.3
                Organizacije morajo ustrezno podpirati uspešno komuniciranje v svo-
                jih globalnih projektnih timih, zato morajo prilagoditi svoje procese za
                podporo globalnim projektnim timom (Binder 2007, 11; Yazici 2009).
                Organizacija namreč predstavlja okolje, kontekst, znotraj katerega
                globalni projektni timi delujejo. Hulya J. Yazici (2009) organizacijski
                kontekst definira s procesi managementa, z organizacijsko kulturo ter
                organizacijskimi sistemi posamezne organizacije. Ugotovili smo, da je
                organizacijski kontekst pomemben dejavnik uspešnosti komunicira-
                nja v globalnih projektnih timih, kar sovpada z ugotovitvami Henrieja
                in Souse-Poze (2005), Hulye J. Yazici (2009), Stareta (2011), Thamha-
                ina (2012), Lime in Pataha (2016), Shopee Dubé in Jacqueline Katane
                (2017) ter Izabele Andresse Machado dos Santos idr. (2019).
                  Izbrana organizacija je primer klasične, do nedavnega predvsem
                produktno orientirane multinacionalke v avtomobilski industriji, ki se
                zaradi zahtev trga po vse hitrejšem in cenovno učinkovitem razvoju
                novih izdelkov v zadnjem obdobju pospešeno prilagaja novim oblikam
                dela, predvsem projektom, in v tem sklopu uvaja tudi metodologijo
                projektnega vodenja, kar se sklada z zaznanimi trendi v literaturi, ki
                predvidevajo spremembe v organizacijski strukturi sodobnih organi-
                zacij. Te morajo stremeti k prilagodljivejšim, odprtejšim oblikam, ki
                temeljijo na sodobnih tehnologijah in znanju (Powell, Piccoli in Ives
                2004; Marković, Krumov in Nikitović 2014; Zuofa in Ochieng 2017) ter
                omogočajo hitre reakcije v dinamičnem poslovnem okolju (Zuofa in
                Ochieng 2017). Kompleksni mednarodni, tehnološko podprti projekti
                se namreč lahko uspešno izpeljejo le v ustreznem organizacijskem oko-
                lju (Thamhain 2013; Fossum idr. 2019).
                  Za produktno orientirane organizacije je tako značilen vertikalni
                management, ki pa ne ustreza horizontalnemu projektnemu manage-
                mentu, za katerega je značilna nizka razlika v moči (Hofstede 1983; An-
                dersen 2003). Hkrati tradicionalne, hierarhične organizacijske struk-
                ture ne promovirajo ustrezne prakse komuniciranja, ki je potrebna za
                uspeh v sodobnem okolju (Hauck idr. 2004, 147). Sodobne enostavnej-


                            238
   233   234   235   236   237   238   239   240   241   242   243