Page 134 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

6 Dejavniki uspešnosti internega komuniciranja
struiranje in uravnavanje čustev pri sebi ter drugih. Mahboobeh Dava-
ei idr. (2022) ugotavljajo, da se čustvena in kulturna inteligenca članov
tima odražata v pojavnosti konfliktov.

Kulturna inteligenca
Kulturna inteligenca (CQ), sposobnost posameznika za učinkovito pri-
lagajanje novim kulturnim kontekstom (Henderson, Stackman in Lin-
dekilde 2018; Earley in Ang 2003, 59), je prepoznana kot ena ključnih
veščin za uspešno komuniciranje v globalnem projektnem timu (Rodri-
gues in Sbragia 2013; Presbitero 2021; Kilduff in Cormican 2022). Gre za
pomembno sposobnost, ki lahko ublaži negativen učinek medkulturne
razdalje (Ng, Van Dyne in Ang 2019), lajša procese normiranja ekip v
kulturno raznolikih timih (Adair, Hideg in Spence 2013) in povečuje
učinkovitost komuniciranja v različnih okoljih (Bücker, Furrer in Lin
2015). Mikhieieva in Waidmann (2017) pri delu v medkulturnem okolju
poudarita potrebo po izboljšanju in napredku na dveh področjih: pri
medkulturni ozaveščenosti in medkulturni odpornosti.
Medkulturna ozaveščenost vključuje sposobnosti spoštovanja dru-
gih, vživljanja v druge perspektive, tvorjenja dolgotrajnih medkultur-
nih osebnih vezi. Medkulturna odpornost pa se nanaša na sposobnost
soočanja in prilagajanja novim situacijam v kulturi, ki je drugačna od
lastne. Linn Van Dyne, Soon Ang in Christine Koh (2008, 7) zapiše-
jo, da so posamezniki z visoko kulturno inteligenco prilagodljivejši in
lahko svoje vedenje prilagajajo glede na posebnosti posamezne kultur-
ne interakcije. Učinek psihične razdalje na uspešnost tima je ob viso-
ki kulturni inteligenci močnejši (Magnusson, Schuster in Taras 2014).
Boljše razumevanje kultur pomaga prepoznati specifične težave, ki iz-
virajo iz kulturnih razlik, ter preprečiti nesporazume. To znanje je moč
dobiti tako preko delovnih izkušenj kot preko usposabljanj (Hofstede,
Hofstede in Minkov 2010; Huang in Chung 2014; Lee-Kelley in Sankey
2008).
Hofstede, Hofstede in Minkov (2010) razlikujejo dva tipa medkul-
turnih usposabljanj; prvi tip se osredotoča na specifična znanja o drugi
kulturi, drugi tip pa na splošno znanje in medkulturno ozaveščenost
brez osredotočanja na specifično kulturo. Čuhlová in Yar (2018) opo-
zarjata tudi na pomembnost jezikovnih usposabljanj. Čeprav je teore-
tični študij medkulturnega komuniciranja potrebna priprava za delo
v globalnem virtualnem okolju, sam po sebi ne zadošča, prav tako ne
zadošča zgolj izkustveno komuniciranje (Luck in Swartz 2018). Treba

134