Page 116 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

6 Dejavniki uspešnosti internega komuniciranja
upravljati, razumeti pa je treba tudi, da niso vsi konflikti enaki (Gib-
son in Cohen 2003). Pojmovanje konfliktov, predvsem v zahodni druž-
bi, ni vedno negativno označeno; obstajajo namreč tako škodljivi kot
koristni konflikti (Jurack 2020; Gibson in Cohen 2003; Wu idr. 2017).
Nekateri raziskovalci tako ugotavljajo, da konflikti povečujejo ustvar-
jalnost. Vendar pa Jurack (2020) opozarja, da slednje drži le za zapr-
te homogene sisteme, ne pa tudi za medkulturne konflikte, posebej v
okoljih, kjer se prepletajo zahodne in vzhodne kulture.
Številni deležniki, medfunkcijske skupine, globalno razpršeni timi
in raznoliki kulturni tokovi povečujejo možnosti za komunikacijske
nesporazume (Caldas in Gupta 2017; Hartono, Dzulfikar in Damayan-
ti 2020; Jurack 2020; Marković, Krumov in Nikitović 2014; Li 2009;
Oertig in Buergi 2006). Pri virtualnem komuniciranju ni naravnih me-
hanizmov, na katerih bi temeljila družbena identiteta, zato je zaznava-
nje na osnovi stereotipov neizogibno (Marković, Krumov in Nikitović
2014; Tavoletti idr. 2022). Raznolikost v kompoziciji timov tako pove ča
konflikt, zmanjša povezanost in moti učinkovito komuniciranje (Har-
tono, Dzulfikar in Damayanti 2020; Taras idr. 2019; Mingaleva in De-
putatova 2018). Situacije, ko se delavnik enega člana tima začne, ko
je pri drugem že čas večerje ali spanja, hitro privedejo do konfliktov
(Zigurs 2003). Delo v različnih časovnih pasovih lahko privede do situ-
acij, ko moraš na odgovor osebe iz drugega časovnega pasu počakati
dlje, kot če bi bila ta oseba v istem pasu (Joinson 2002; Binder 2007, 2;
Anantatmula in Thomas 2010).
Ob raziskovanju razlik, ki sprožajo medkulturne komunikacijske
konflikte, sta Armstrong in Kaplowitz (2001) prepoznala dve ključni
dimenziji razlik:
• medkulturne univerzalije – razlike med kulturami v skupnih
okoliščinah, kot npr. moč/solidarnost, neposredni/posredni
govor;
• situacijske norme – razlike v izgovorjavi, prepoznavanju struktur
in norm v pogovorih; njihova odsotnost zaradi medkulturnih
konfliktov pomeni izgubo interakcije.
Armstrong in Kaplowitz (2001) sta ugotovila, da je glavni vzrok kon-
fliktov pri omenjenih dveh dimenzijah etnocentričnost – interpreti-
ranje in vrednotenje vedenja drugih v luči lastne kulture, kar vodi do
napačnih sklepov. Fox in Grösser (2015) pri medkulturnem komunici-
ranju navajata tri stopnje potencialne dvoumnosti:

116