Page 111 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Osebni stik 6.3
Medtem ko je splošno sprejeto stališče, da se s fizično razdaljo po-
večuje težavnost projekta, pa Peter Magnusson, Anja Schuster in Vas
Taras (2014) opažajo, da vedno ni tako. Fizična razdalja namreč lahko
sproži vedenjske odzive, kot npr. povečanje truda, kar izboljša učinko-
vitost tima in premosti pričakovane težave. Dislocirani timi naj bi se
tako v primerjavi s kolociranimi bolj trudili sodelovati. Ključ je v pro-
cesu samokategorizacije, v katerem se posamezniki bodisi opredelijo
kot del skupine bodisi kot zunaj nje, kar je odvisno od lastnosti drugih
članov skupine. Podobnost z drugimi člani skupine okrepi lastno iden-
titeto članov skupine in pozitivno vpliva na njihovo pripravljenost za
sodelovanje (Henttonen in Blomqvist 2005). V virtualnih timih je torej
potreben razvoj skupne identitete (Zuofa in Ochieng 2017). Podobno
Niki Panteli, Zeynep Y. Yalabik in Andriana Rapti (2018) ugotavljajo,
da je tudi v okoljih asinhronega komuniciranja mogoče razviti delovno
zavzetost in da pri tem ni bistven dejavnik izbira komunikacijskega
kanala, temveč način njegove uporabe.
Nasprotno Liz Lee-Kelley in Tim Sankey (2008) menita, da je dolo-
čena stopnja osebnih stikov nujna – vprašanje je le, koliko in kdaj. Pe-
riodična osebna srečanja so namreč dober način tvorjenja odnosov in
dobro sredstvo koordiniranja dejavnosti za napredek projekta (Powell,
Piccoli in Ives 2004; Ammeter in Dukerich 2002; Zuofa in Ochieng
2017) ter pozitivno prispevajo k razvoju in uspešni interakciji v timu
(Powell, Piccoli in Ives 2004). Jurack (2020) ugotavlja, da globalni pro-
jektni timi izkusijo več konfliktov od kolociranih. Linda S. Henderson
(2004) prav tako ugotavlja, da geografska razpršenost tima vpliva na
komuniciranje med člani. Kolociranost tima se pozitivno odraža v fre-
kvenci osebnih stikov (Patti, Gilbert in Hartman 1997, 31; Krumm idr.
2016), ki jih je nujno ohranjati (Hosseini 2018; Lukić in Vračar 2018).
Zmanjševanje fizične razdalje med člani tima olajša neformalno ko-
municiranje in sodelovanje (Pinto in Pinto 1990). Osebni stik namreč
vključuje številne verbalne in neverbalne elemente ter sinergije, ki obi-
čajno spremljajo osebno komuniciranje (Zuofa in Ochieng 2017). Po-
manjkanje osebnega komuniciranja, ki je značilno za globalne projek-
te, lahko vodi v pomanj kanje zaupanja, neučinkovito komuniciranje in
posledično težave pri sodelovanju (Nidiffer in Dolan 2005; Alami 2016;
Mohd Yusuf 2012).
Hosseini idr. (2015) ugotavljajo, da virtualnost negativno vpliva na
proces komuniciranja. Nezmožnost videti ali slišati oddajnik sporočila
sprejemniku onemogoča, da bi prejel celoten nabor podatkov, kot so

111