Page 108 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

6 Dejavniki uspešnosti internega komuniciranja
projekta (Tavčar idr. 2005; Binder 2009). Težava globalnih projektnih
timov je, da imajo za omenjene spoznavne dejavnosti običajno na voljo
le zelo omejen čas (Huang 2016; Aritz, Walker in Cardon 2017), zato
posamezni člani projektnega tima pričnejo sodelovati ob predpostavki,
da lahko zaupajo ostalim članom, in iščejo potrditev te predpostavke
v času trajanja projekta (Powell, Piccoli in Ives 2004; Tavčar idr. 2005;
Webster in Wong 2008).
Predvsem v začetni fazah projekta gre pri tem za neosebno in
abstrakt no obliko zaupanja, ki je značilna za kratkoročne oblike so-
delovanja. Pri tem se tovrstno zaupanje naslanja predvsem na pred-
hodne uspešne interakcije v kontekstu institucij (Mohd Yusuf 2012;
Zakaria in Mohd Yusof 2020). Medsebojno zaupanje članov virtualne-
ga projektnega tima lahko izvira tudi iz članstva v podobni kategoriji,
ki je lahko npr. podobna funkcija ali oddelek v organizaciji (Webster in
Wong 2008). Običajno se zaupanje vzpostavi že ob prvi interakciji. Za-
četno srečanje je zelo pomembno za medsebojno povezovanje članov
projektnega tima in vzpostavitev medsebojnega zaupanja, na katerem
lahko kasneje temeljijo delovni odnosi (Eriksson idr. 2002; Henttonen
in Blomqvist 2005; Burrows 2020). Pri tem ima pomembno vlogo prvi
vtis, ki ga posamezen član projektnega tima naredi na druge člane
(Mohd Yusuf 2012; Henttonen in Blomqvist 2005).
Preko osebnih srečanj se ustvarjajo medsebojni odnosi in zaupanje
med člani tima ter timska kultura (Henttonen in Blomqvist 2005).
Hitro zaupanje v virtualnih timih temelji na jasnosti vlog posameznih
članov tima in se ob odstopanju od pričakovanega vedenja lahko hitro
zamaje (Henttonen in Blomqvist 2005; Webster in Wong 2008; Zaka-
ria in Mohd Yusof 2020). Sčasoma tudi na virtualnih projektih hitro
zaupanje nadomesti trajnejša oblika zaupanja (Zakaria in Mohd Yusof
2020). Linda Peters in Ronald J. Karren (2009) domnevata, da se v vir-
tualnih timih ob odsotnosti osebnega stika na osnovi delovnih nalog
razvije skupno prepričanje v uspeh, ki okrepi medsebojno zaupanje.
Kanagarajoo, Fulford in Standing (2020) menijo, da je medsebojno za-
upanje celo lažje vzpostaviti v virtualnih timih kot v kolociranih, saj ga
manj ovirajo značajne razlike in idiosinkrazije.
Komuniciranje je ključno za vzpostavitev in vzdrževanje medseboj-
nega zaupanja v globalnih projektnih timih (Jarvenpaa in Leidner
1999; Jarvenpaa in Keating 2012; Mohd Yusuf 2012; Sarker idr. 2011;
Lukić in Vračar 2018; Dubé in Katane 2017). Pri tem ni pomembno ko-
municiranje samo po sebi, temveč dejanja, ki jih komuniciranje sproži

108