Page 110 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

6 Dejavniki uspešnosti internega komuniciranja
tneje zgodi v osebnem stiku med posamezniki z dobrimi medsebojni-
mi odnosi (Krumm idr. 2016).
Dandanes postajajo osebna srečanja ob razvoju sodobne tehnologije
dejansko vse manj potrebna (Redlich idr. 2018). Handgraaf idr. (2012)
ter Tavčar idr. (2005) trdijo, da spletne konference ob uporabi videa
lahko nadomestijo osebna srečanja pri skupinskem odločanju. Rezul-
tati njihove raziskave ne kažejo nobenih posebnih razlik med osebno
in virtualno izvedbo, ko je prisotna tudi videopovezava. Kanagarajoo,
Fulford in Standing (2020) podobno ugotavljajo v virtualnih timih, ki
za komuniciranje uporabljajo družbena omrežja. Vzpostavljanje odno-
sov in neformalno komuniciranje tam potekata podobno kot v koloci-
ranih timih, dejavnosti teambuildinga pa trajajo nekoliko dlje, posebej
ko člani tima ne delajo zgolj na enem projektu.
Čeprav številni raziskovalci in praktiki zagovarjajo stališče, da so za
vzpostavitev zaupanja potrebna osebna srečanja (Rumpf in Akin 2013;
Mohd Yusuf 2012; Eriksson idr. 2002; Henttonen in Blomqvist 2005;
Oertig in Buergi 2006; Ranf 2010), pa empirične raziskave kažejo, da je
stopnja zaupanja v virtualnih timih sicer nižja v začetni fazi projekta, a
kasneje kljub odsotnosti osebnega komuniciranja doseže stopnjo, ki je
primerljiva tisti v kolociranih timih (Wilson, Straus in McEvily 2006).
Sirkka Liisa Jarvenpaa in Elizabeth Keating (2012) ob tem ugotavljata,
da je skrhano zaupanje lažje popraviti v kolociranih timih kot v virtu-
alnih. Hkrati Krumm idr. (2016) izpostavijo zanimiv pogled na vlogo
zaupanja pri virtualnem sodelovanju.
Visoka stopnja avtomatskega dokumentiranja namreč omogoča
enostavno hrambo in ponoven vpogled v vsebino komuniciranja v pri-
meru nesporazumov ter konfliktov. Tako Krumm idr. (2016) menijo,
da medsebojno zaupanje v virtualnih timih morda ni tako pomembno
kot v tradicionalnih timih. Kadar osebne interakcije v potrebnem ob-
segu niso mogoče, se lahko ustvarjanje družbenih vezi deloma izve-
de preko virtualnih komunikacijskih orodij (Aritz, Walker in Cardon
2017; Kana garajoo, Fulford in Standing 2020). Bibi Noraini Mohd Yu-
suf (2012) je mnenja, da lahko videokonference uspešno nadomestijo
osebno komuniciranje, saj lahko udeleženci vidijo obraze in mimiko
ostalih, kar pomaga pri gradnji medsebojnega zaupanja. Pri tem pou-
darja pomemb nost neverbalnega komuniciranja, predvsem očesnega
stika. Kaisa Henttonen in Kirsimarja Blomqvist (2005) ugotavljata, da
tudi komuniciranje preko IKT vsebuje elemente odnosov in je tudi na
ta način mogoče zgraditi identiteto.

110