Page 109 - Interno komuniciranje v globalnem projektnem timu

Osebni stik 6.3
(Crisp in Jarvenpaa 2013; Jarvenpaa in Keating 2012). V virtualnih ti-
mih je predvsem pomembna vedenjska komponenta zaupanja, torej
vedenje pri komuniciranju in dejanja (Henttonen in Blomqvist 2005).
K razvoju zaupanja v timu pomembno prispevajo ozaveščenost o
tem, kakšen slog komuniciranja izvajamo, in njegova kakovost, prila-
godljivost ter spoštovanje človečnosti ostalih (Bristol in Yeatts 2010;
Bond-Barnard, Fletcher in Steyn 2018; Huang 2016). Medseboj no za-
upanje v projektnih timih je podprto vsaj z dvema temeljnima nače-
loma, in sicer z načelom spodbujanja drugih k izražanju svojih idej in
načelom spoštovanja ter dejavnega poslušanja tega, kar želijo pove dati
(Monteiro de Carvalho 2013). Mainga (2017) trdi, da ustvarjanje kultu-
re brez obtoževanja v projektnih organizacijah lahko zagotavlja razvoj
varnega okolja, v katerem lahko člani projektnih timov brez bojazni
pred posledicami priznajo svoje napake. Ustvarjanje tovrstne kulture
lahko zahteva spremembe v organizacijski kulturi, ki zmanjšujejo raz-
liko v moči in občutljivost na hierarhična razmerja moči, krepijo pri-
zadevanja za oblikovanje timov in so strpni do napak. Vzpostavljanje
kulture brez obtoževanja se lahko odraža tudi v večji inovativnosti čla-
nov projektnih timov.

6.3 Osebni stik 6.3
Eno ključnih vprašanj glede virtualnih projektnih timov je, če lahko
IKT v popolnosti nadomesti osebne interakcije. Osebno komuniciranje
pomaga pri razvoju medsebojnega zaupanja in razumevanja med člani
tima (Henttonen in Blomqvist 2005; Alami 2016) in je pozitivno pove-
zano z njegovo uspešnostjo (Patti, Gilbert in Hartman 1997, 31) ter z
razvojem timske kulture (Henttonen in Blomqvist 2005). V primerjavi
z anonimnimi interakcijami osebno komuniciranje pomembno vpliva
na vedenje ljudi in znatno poveča stopnjo sodelovanja.
Pri osebnem komuniciranju ljudje laže ocenijo stopnjo sodelovanja,
na katero so pripravljeni sogovorniki. To je posebej pomembno, kadar
so posamezniki pripravljeni sodelovati le, če pripravljenost zaznajo
tudi pri sogovorniku. Anonimne interakcije tako lahko vodijo k nep-
ripravljenosti za sodelovanje (He, Offerman in Ven 2016). Tudi Antho-
ny P. Ammeter in Janet M. Dukerich (2002), Anthony Lee Patti, James
Patrick Gilbert in Sandra Hartman (1997, 31) ter Krumm idr. (2016)
ugotavljajo, da delovanje članov tima na isti lokaciji pozitivno vpliva
na njegovo uspešnost, saj spodbuja medosebne interakcije med člani.
Pomoč drugim članom tima je namreč spontano dejanje, ki se verje-

109