Page 84 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Nekaj manj razširjenih jezikov med potomci praslovanščine

turnih procesov, ki so potekali v osredju Slovenije, in tej izolaciji pripisuje
vzrok za to, da se knjižna slovenščina na teh območjih ni mogla uveljaviti,
zato sta narečji začeli opravljati funkcijo knjižnega jezika, kar je vodilo do
njunega normiranja. Pretežni del zaslug za nastanek rezijanske norme gre
nizozemskemu jezikoslovcu Hanu Steenwijku. V času svojega poučevanja
slovenščine na univerzi v Padovi se je izjemno natančno posvetil rezijan-
skemu narečju, saj so kot plod njegovih raziskav nastala tri za normira-
nje rezijanščine temeljna dela: Ortografia resiana = To jošt rozajanske pisa-
nje (1994), Grammaticapraticaresiana:ilsostantivo (1999) in mali pravopisni
slovar Piccolo dizionario ortografico resiano = Mali bisidnik za to jošt rozajan-
ske pisanje (2005). Poleg teh je izdal še delo Tre studi resiani: grammatica e
storia sociale (1998). Zadnji del rezijanske slovnice je izšel leta 2023 pod na-
slovom Grammatica pratica resiana: aggettivo, avverbio, pronome, numerale,
articolo.
Pregled sociolingvistične situacije rezijanščine v monografiji Slovenci v
Reziji? (2014) in članku »Ko vprašanja, aktualna v 19. stoletju, (p)ostanejo
ključniproblemiskupnostiv21. stoletju«(2015)razčleniDejan Valentinčič.
Kljub normiranju rezijanščine pa z geneološkega in tipološkega zornega
kota nikakor ni sporna njena uvrstitev med slovenska narečja. V zadnjem
obdobju sta se zanjo, kakor za porabsko slovenščino na Madžarskem in
za nadiščino ter terščino v Beneški Sloveniji, uveljavili poimenovanji slo-
venski knjižni mikrojezik (Šekli 2015) in sodobni pokrajinski knjižni jezik
(Šekli 2004, 54–57).

9.3.1 Vloga Baudouina de Courtenaya v raziskavah rezijanske
uganke
Jan Niecisław Ignacy Baudouin de Courtenay (1845−1929), predhodnik
strukturalističnega jezikoslovja, med drugim preučevalec slovenskih nare-
čij ob zahodnoslovenski etnični meji in utemeljitelj znanstvene dialekto-
logije na slovenskih tleh, je v svojih prvotnih opisih rezijanščino prikazal
kot svojski jezik, pripisoval pa ji je turanski,³ tj. ugrofinski izvor (Baudo-
uin de Courtenay 1876), kar je vzbudilo neodobravanje slavistov kasnejših
obdobij.⁴

³ Danes sta termin za oznako te skupine jezikov nadomestila izraza turškomongolski in ura-
loaltajski.
⁴ Ena izmed mnogih specifičnosti rezijanskega govora je npr. dosledna uporaba vigezimal-
nega ali dvajsetiškega sistema štetja, kar predstavlja analogijo s francoskim, zlasti pa sta-
rofrancoskim načinom tvorbe glavnih števnikov, sistem pa je sicer poznan tudi nekaterim
keltskim jezikom, danščini, armenščini in celo govorom južnoameriških Inkov.

82