Page 87 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

9.4 Slovensko narečje v Beneški Sloveniji

običajih in jezikovnih specifičnostih življa v teh odmaknjenih obmejnih
predelih med slovanskim ter romanskim svetom. Poleg tega je bil ustano-
vitelj pevskega zbora Pod lipo in pobudnik ustanovitve glasbene šole, v
kateri še vedno poučuje klavir. Pri 43 letih je zapustil duhovniški stan, si
ustvaril družino, odtlej se posveča glasbenemu ustvarjanju. Leta 2000 je
v sodelovanju s sedmimi mladimi študenti in diplomanti formiral društvo
Lintver ter spletno stran www.lintver.it, v okviru katere je po delih obja-
vljal svoja dva slovarja in slovnico. Tudi na drugačne načine je nadiščina
poznana v svetu. O njej je pisal že Baudouin de Courtenay, med sodob-
nimi jezikoslovci pa so za področje nadiščine pomembna imena Rosanna
Benacchio, Liliana Spinozzi Monai pa seveda Živa Gruden.

9.4.1 Italijanski in furlanski termini za označevanje Benečije,
njenega prebivalstva ter govorov
Za območje Beneške Slovenije se v italijanski literaturi uporabljata termina
Slavia friulana in Slavia veneta, Furlani pa ga imenujejo Sclavanie, kar v uše-
sih večine Slovencev zveni izrazito slabšalno. Vendar je to kompleksnejše
vprašanje, kot se zdi na prvi pogled. V sodobni furlanščini so sicer tradi-
cionalni etnonim sclaf, sln. Slovenec, nadomestili z neologizmom sloven.
Takšni odločitvi je pač botrovala italijansko-furlanska jezikovna politika,
ki je ta korak storila v luči izboljšanja odnosov med Furlani in Slovenci.
Tudi Italijani so se marsikdaj namesto z imenom sloveni na svoje bližnje
slovanske sosede obrnili z zanje odbijajočim in žaljivim izrazom beneškega
porekla schiavi. Vendar je bil v furlanščini samostalnik sclaf od nekdaj no-
silec treh pomenov: »suženj«, »Slovan« in »Slovenec«. Pravzaprav je termin
Sclavus/Slavus, ki se je prvič pojavil na začetku 6. stoletja v grški obliki Skla-
venoj (Čepič in Nećak 1979, 95), slabšalni pomen dobil šele v srednjem veku,
v času Karla Velikega, medtem ko je bil pred tem očitno nevtralen etnonim.
Bezlaj (1995, 265−266) navaja dve hipotezi o izvoru imena Slovan. Po prvi
izhaja iz domnevne oblike *slovo, »beseda«, in naj bi torej označeval ljudi,
ki govorijo, nasproti tistim, ki molčijo, kot so npr. Nemci, nemi ljudje. Po
˜
drugi domnevi naj bi bilo ime izpeljano iz hidronima Šlavê, kar se povezuje
s hipotezo, da naj bi Slovani prihajali iz močvirnate pokrajine. Pri Hribo-
vshku (2007) pa najdemo razlago o izvoru besede Slovan iz termina slava.
Svoj članek o tej tematiki začenja s stavkom iz Prešernovega »Uvoda« v Krst
pri Savici (1936): »Največ sveta otrokom sliši slave«. Obstaja pa še vrsta hi-
potez o nastanku termina za skupno poimenovanje slovanskih narodov.
Tako npr. nemški učenjak Jakob Grimm (1785–1863) v svojem delu Deut-
sche Mythologie (1835), leta 2012 prevedenem v angleščino pod naslovom

85