Page 88 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 88

Nekaj manj razširjenih jezikov med potomci praslovanščine


                  Teutonic Mythology, enači identiteto Slavov, torej krajše oblike poimenova-
                  nja, s Suevi, in izvor etnonima povezuje z besedo sloba/svoba, ki označuje
                  pojem svobode (Stallybrass 2012, 294). V The Catholic Encyclopedia najdemo
                  pod geslom »The Slavs« še omembe drugačnih, sicer malo verjetnih izvorov
                  etnonima: izhajal naj bi bodisi iz besede solovej, sln. slavec, bodisi selo, sln.
                  skupnost, naselje, ali pa celo skala (Lénard 2012), kar je bila morda aluzija
                  na fizično moč in pokončnost Slovanov. Naj bo izvor etnonima takšen ali
                  drugačen, v nobenem primeru ne zveni sramotno, prej kvečjemu obratno.
                  Zato tudi furlanski sclaf sam po sebi ne zveni nujno kot stigma, čeravno je
                  v preteklosti impliciral ta pomenski odtenek. Kar je nekoč izražalo slabšal-
                  nost, lahko danes razumemo kot normalno ime, skratka, lahko ga očisti-
                  mo negativnih semantičnih primesi, s katerimi so ga kontaminirali drugi
                  iz prezirljivih nagibov, ki so bili posledica njihovih tedanjih strahov.

                  9.4.2  Zgodovinsko ozadje kulturno-jezikovne atmosfere
                         na območju Beneške Slovenije
                  Za lažje razumevanje identitete prebivalcev Beneške Slovenije, njihove kul-
                  ture in v delu prebivalstva odklonilnega odnosa do slovenstva, na kratko
                  predstavimo zgodovino tega območja. Gre za potomce Slovanov, ki so do-
                  brih 100 let po začetku vladavine Langobardov⁵ začeli prodirati na gričev-
                  nato ozemlje v okolici Čedada, tedaj imenovanega Forum Iulii, ki je postalo
                  središče najzahodnejšega langobardskega dukata. Leta 670 so bili german-
                  ski vladarji deležni prvega večjega napada s strani slovanskega življa, ki
                  je prebival na obronkih hribov vzhodno od mesta. Sledila sta še dva moč-
                  nejša langobardsko-slovanska spopada, prvi leta 705, drugi pa leta 717. Po
                  tej zadnji bitki so Langobardi s Slovani sklenili mir, podelili so jim pravi-
                  co naseljevanja na gričevnatem predelu severno od Čedada ter jim priznali
                  neke vrste neodvisnost. Dogajanje opisuje čedajski zgodovinar Pavel Di-
                  akon,lat.PaulusDiacunus, vsvojemdelu Zgodovina Langobardov (1988).
                  Poseben status si je ta plast obmejnega slovanskega prebivalstva ohranila
                  tudi v obdobju Karla Velikega, torej pod Franki, nasledniki Langobardov.
                  Ti so še bolj utrdili Vzhodno marko kot trdnjavo proti slovanstvu, obmej-
                  no slovansko populacijo pa zlorabili sebi v prid proti lastnemu ljudstvu.
                  Tudi oglejski patriarhat (1077) je obmejni slovanski populaciji naklonil do-
                  ločeno avtonomijo. Uživali so posebne ugodnosti, bili privilegirani v sodni
                  upravi, opravičeni številnih davkov, odobrena jim je bila uporaba njihove-


                 ⁵ Langobardi, germanski zavezniki Hunov, so se pod vodstvom kralja Alboina iz Panonije
                  podali na pot proti zahodu in 1. aprila leta 568 zavzeli ozemlje današnje Furlanije.


                  86
   83   84   85   86   87   88   89   90   91   92   93